DNEVNIKI MANJŠIN: Povezovalni, odporni, drugačni

Dnevniki manjšin, ki so včlanjeni v evropsko zvezo Midas, so posebni časopisi. So drugačni. V medijski krajini, ki jo padec naklad tiskanih časnikov pustoši in ki sopiha zaradi hitrega tehnološkega razvoja in spreminjanja bralnih navad, so trdoživi. Pred usihanjem, kakršnemu so podvrženi nacionalni mediji, jih ščitijo manjšinske skupnosti, ki jih imajo za svoje in jim izkazujejo zavidljivo zvestobo. Ker se skupnosti v svojih časopisih prepoznavajo, ker se v njih zrcalijo.

To so časopisi s primarno skrbjo, da so za skupnost vezivo in da krepijo uporabo manjšinskega jezika v praksi. Žive so in se razvijajo tiste manjšine, katerih jezik je živ in se razvija. »Brez časopisa se ne utrdi ne jezik ne narod,« je povedal Iñaki Uria, eden izmed ustanoviteljev baskovskega dnevnika Egunkaria, v intervjuju, ki ga je za Egunkariinega naslednika Berrio podpisal Urtzi Urkizu, letošnji Midasov nagrajenec. Misel, ki zveni preprosto, a je velika resnica.

Dnevniki manjšin so povezovalni, ker poznajo prednosti povezovanja. Skupaj so stopili pred četrt stoletja, ko je evropska zakonodaja ogrozila njihov obstoj. Posamično bi bili nerelevantni, njihov glas v Bruslju neslišen. Zveza Midas je takrat nastala iz alarma. Učinki povezovanja pa so šli veliko dlje. Stiki in izmenjave izkušenj in vsebin širijo obzorja, ugotavljanje podobnosti in razlik v manjšinskih okoljih prispevajo nova znanja. Včasih odpirajo nove poti.

Dnevniki manjšin so solidarni. Ker so jim skupne finančne, organizacijske in druge težave, znajo skupaj iskati tudi rešitve. Dnevniki manjšin so odporni. Ker se zavedajo vloge, ki jo imajo, iščejo svoje mesto v digitalnem svetu. Da bodo sodobni, konkurenčni in nič manj učinkoviti od večinskih medijev. Odprti so za inovacije in strategije s ciljem razvoja. Ker pa je njihov obstoj odvisen od obstoja manjšinskih govorcev v zadostnem številu, iščejo vse možne poti do mladih bralcev in sodelavcev.

Dnevniki manjšin so v svojem bistvu evropski, nadnacionalni in transnacionalni. Stavijo na evropsko brisanje meja, ker jih to približa matičnim državam. Evropo intimneje poznajo, ker živijo na robovih, tam, kjer Evropa dokazuje, če res stoji za svojimi temeljnimi zaobljubami. In se ne sprijaznijo, da je na evropskih tleh raba manjšinskih jezikov ovirana in da, kar zadeva manjšine, ni razlogov za optimizem.

Povezovalni, solidarni, odporni, evropski in transnacionalni. Človek ne bi verjel, koliko tega je tudi v delu letošnjega prejemnika nagrade Otta von Habsburga, Milana Rakovca.