ITALIJA: V politiki spet »vre«

Strah je imel v sredo prevelike oči. V nasprotju z napovedmi je Giuseppe Conte v parlamentu brez večjih težav pridobil soglasje za svoj nastop na srečanju Sveta Evrope v Bruslju. A je premier kljub temu zapustil palačo Madama slabe volje. V njej se je namreč znašel v strelskem jarku. Proti njemu se je usul rafal »prijateljskega ognja«, strelec pa je bil senator Matteo Renzi. Conteja je brez dlak na jeziku obtožil, da pri oblikovanju vladnih stališč arogantno solira mimo volje koalicijskih partnerjev in parlamenta. Zagrozil je tudi, da bi lahko sprožil vladno krizo.

Kamen spotike je zlasti načrt za gospodarsko okrevanje in oblikovanje skupine izvedencev pod okriljem palače Chigi, ki naj bi samovoljno odločali o porazdelitvi zajetnih sredstev iz sklada EU. Paradoksalno je očital premierju, da počenja točno to, kar je delal tudi sam, ko je na čelu vlade sedel v isti pisarni. A Renzi, ki si je zaradi svojega sloga in naglega spreminjanja stališč med kolegi prislužil vzdevek »il bomba«, pravzaprav pove to, kar mislijo tudi drugi koalicijski partnerji, ki pa si padca vlade (še) ne želijo, bi pa hoteli imeti v njej večji vpliv.

Najnovejša razprava v parlamentu je pokazala, da je vlada šibka, a tudi to, da predčasnih volitev ni na vidiku. Najbolj jih paradoksalno preprečujeta tista, ki si jih najbolj želita, to sta Matteo Salvini in Giorgia Meloni. Odpor, ki ga vzbujata, namreč, presega okvir vladne večine, mobilizira tudi lep del Berlusconijeve stranke Forza Italia in vse nepovezane parlamentarce mešanih skupin. Sredin (dobesedno) sovražen govor do Evropske unije, ki ga je imela Giorgia Meloni v poslanski zbornici, razkriva miselno podstat stranke, ki ji je tuj evropski projekt miru, saj temelji na dogovoru liberalni demokraciji in antifašizmu zavezanih zahodnih zmagovalcev druge svetovne vojne, to pa ne spada v DNK stranke Fratelli d’Italia. Se pa s tem sama izloča iz igre. Po petkovem dokončnem dogovoru o skupnem zadolževanju, ki ga prinaša t. i. recovery fund, je namreč proces konsolidiranja EU praktično nepovraten. Cena za »italexit« bi bila previsoka.

V to slepo ulico je zašel tudi Matteo Salvini z volilno donosno nacionalistično držo, ki pa je politično prav tako ne more unovčiti ne v Rimu ne v Bruslju, čeprav izhaja Liga iz povsem drugačne tradicije od skrajne desnice in zagovarja na severu države povsem drugačne interese. Da se tega počasi zaveda tudi sam, kažejo njegovi bolj spravljivi toni zadnjih dni. Boji se namreč, da ne bi potisnil Berlusconija v orbito vladne večine, Ligo pa pripeljal na mrtvi tir.

Šibkost vlade, trenja v koaliciji in opoziciji, neuresničljivost predčasnih volitev, dogajanja na evropski ravni: politična temperatura spet dosega vrelišče. Štiri ključne postavke so proračun, načrt EU za okrevanje, volilni zakon, izvolitev prihodnjega predsednika republike. Gre za vprašanja, ki se jim ni mogoče izogniti, z njimi ni mogoče zavlačevati v nedogled in so ključna za prihodnost države: za njeno politično, gospodarsko in socialno stabilnost. Besedo želijo pri tem, razumljivo, imeti vse stranke. Že prihodnji dnevi naj bi pokazali, ali bo Conte to Sizifovo delo zmogel sam ali nas čaka drugačna vlada.