MESTA: Laboratorij izključenosti

Slovenija je junija po 24 letih svojim prebivalcem, ki niso državljani Evropske unije, odvzela volilno pravico na lokalnih volitvah. Lahko torej plačujejo davke ter dolga leta prispevajo k razvoju skupnosti, v kateri živijo in delajo, nimajo pa besede pri tem, kako se ta denar porablja.

Za razumevanje dolgoročnih posledic takšne ureditve ni treba razvijati teoretičnih scenarijev. Skoraj 10 % prebivalcev Trsta, ki prihajajo na primer iz Srbije, Kosova, Ukrajine ali Kitajske, nikoli ni imelo možnosti izbirati političnih predstavnikov na ravni občine. Podobno kot Nemčija, Francija ali Avstrija - in v nasprotju z Madžarsko, Slovaško ali Švedsko - Italija na lokalnih volitvah še nikoli ni omogočila državljanom tako imenovanih tretjih držav, da bi sodelovali pri izboru predstavnikov lokalnih oblasti.

V bližnjem Tržiču že desetletja deluje empirični laboratorij tovrstne izključenosti. V mestu s trideset tisoč prebivalci predstavljajo tujci iz tretjih držav, predvsem državljani Bangladeša, okoli četrtino vse populacije. Gre za stalne prebivalce, katerih delo poganja ladjedelnico Fincantieri, enega največjih industrijskih stebrov severovzhodne Italije. Kljub temu je velika večina bangladeške skupnosti v lokalnem političnem prostoru brez možnosti soodločanja, občinska politika pa jo je večkrat vzela za tarčo administrativnih ukrepov. Z urbanističnimi odredbami o neustrezni namembnosti prostorov je ustavila verske obrede v dveh osrednjih kulturnih centrih skupnosti, kar je sprožilo večletne sodne spore pred upravnimi sodišči. Pred časom so lokalne oblasti uvedle tudi zgornjo mejo za vpis otrok v javne vrtce, zaradi česar je takrat več deset otrok, večinoma rojenih v Italiji staršem iz Bangladeša, ostalo brez mest v tržiških vrtcih. Igranje kriketa, ki je najbolj priljubljen šport bangladeške skupnosti, je na javnih zelenicah prepovedano pod grožnjo globe, z odmevnimi javnimi nastopi pa je občina najavljala tudi prepoved kopanja v oblačilih na mestni plaži Marina Julia.

Pritisk na priseljensko populacijo so dopolnili posebni občinski odloki o urejanju mestnega jedra, ki so z administrativnimi prepovedmi določenih dejavnosti - od poslovalnic za nakazila denarja in telefonskih centrov do internetnih točk - načrtno omejili ponudbo storitev, ki jih ta skupnost najpogosteje uporablja. Takšen pristop otežuje vsakodnevno ekonomsko in družbeno funkcioniranje priseljenske skupnosti, trajno poglablja nezaupanje med prebivalci in ustvarja okolje za kulturni boj, ki lokalni politiki služi kot gorivo za politično mobilizacijo.

Lokalna demokracija je osnovna regulativna infrastruktura mesta. Deluje kot povratna zanka, ki občinsko upravo sili v prilagajanje javnih storitev realnemu stanju na terenu. Ko se znatnemu deležu stalnega prebivalstva odvzame možnost glasovanja, se ta povratna zanka prekine. Občina neha investirati v integracijo, zdravstveno dostopnost in stanovanjsko politiko, saj ti ukrepi ne prinašajo političnih točk pri volilnem telesu. Mesto izgubi sposobnost samoregulacije, družbena trenja pa se namesto skozi institucije začnejo kopičiti na ulici.

V javnih razpravah o pravicah priseljencev ni problem le njihovo zavračanje z argumentom drugačnosti. Tudi zagovorniki pravic se pogosto zatekamo k utilitarnim argumentom. Ugotavljamo, da tujce potrebujemo, ker rešujejo demografsko sliko, polnijo pokojninsko blagajno, držijo pokonci celotne gospodarske panoge ali opravljajo dela, ki jih domačini nočejo ali ne znajo več opravljati. Vendar pa človekovo dostojanstvo in pravica do spoštovanja v skupnosti ne moreta biti pogojena z njegovo ekonomsko koristnostjo.

Zlato pravilo morale, ki tvori jedro vseh velikih filozofskih tradicij in religij sveta, zapoveduje preprosto načelo: ne delaj drugemu tistega, česar nočeš, da bi drugi storil tebi. Kako bi se sami počutili, če bi desetletja živeli v nekem mestu, tam delali, plačevali dajatve in vzgajali otroke, lokalna oblast pa bi nam na vsakem koraku oteževala normalno življenje? S tujci iz tretjih držav moramo ravnati preprosto spodobno in pravično - kot s svojimi bližnjimi. Ne zato, ker brez njih ne moremo, temveč zato, ker so eni od nas.