ODNOSI IN POLITIKA: Slovenska manjšina plava v kalni vodi

Najprej smo imeli enotno delegacijo, ki je združevala SKGZ, kateri se je leta 1976 pridružil SSO, Benečane in stranke, za katere so takrat volili Slovenci v Italiji. Zaradi močno spremenjenih razmer v manjšini se je enotna delegacija nato prelevila v skupno predstavništvo, ki je s časom postalo le zastopništvo.

Danes tudi tega ni več, ostale so le raznorazne delegacije, ki so, pred obiski visokih slovenskih predstavnikov v Rimu, občasno vabljene v Ljubljano. Manjšina se mora torej v bistvu zahvaliti Sloveniji, da, politično gledano, ohranja nekaj skupnega, čeprav bolj v obliki forme kot vsebine.

Res je, da zelo raznoliko kulturno, športno, gospodarsko in na sploh družbeno življenje slovenske manjšine teče naprej tudi brez omizij ter potovanj v Rim in Ljubljano. Gotovo pa ni dobro, da v naši skupnosti ni več tiste politične solidarnosti, ki smo ji bili nekoč priča.

Razlogov, da smo tam, kjer smo, je gotovo več. Pomanjkanje solidarnosti je izraz časa, ko razdiranje prevladuje nad iskanjem skupnih poti in ko pri nas ljudje na vodilnih položajih ne znajo (nekateri morda tudi nočejo) presojati, kaj je v resnici skupno dobro. Da smo si na jasnem: nobene nostalgije do preteklosti, temveč ugotovitev, da je naša manjšinska politika zašla v kalne vode.

Zgovoren se mi zdi primer šolstva. V manjšini nismo sposobni, da bi skupaj nastopili pri italijanskih šolskih oblasteh in z njimi vzpostavili nek skupen dialog. S tem ne trdim, da so ločena naprezanja nekoristna, skupni vsemanjšinski koraki v Rimu pa bi gotovo bolj učinkovali in koristili. Takšnih primerov je kar nekaj.

Mednje vsekakor ne uvrščam državne in deželne volilne zakonodaje, o katerih sicer ne odločamo mi, a kjer se razlike med Slovenci zdijo nepremostljive, kar posledično pomeni, da vsakdo razmišlja po svoje. In to ne zato, ker bi hotel kdo ustvarjati razdor, temveč zato, ker so te razlike sad zgodovinskih danosti, in politično-strankarske raznolikosti.

A te razlike, ki se vse bolj poglabljajo, niso preprečile, da sta Demokratska stranka in Slovenska skupnost svojčas dosegli dogovor o deželni volilni povezavi. Ta dogovor je omogočil SSk trikratno izvolitev Igorja Gabrovca in nato njegovega naslednika Marka Pisanija. Očitno drugi časi in drugi ljudje.

To je primer, da ko obstaja politična volja za zbliževanje, se lahko marsikaj koristnega doseže. Lahko bi omenil tudi zaščitni zakon. Manjšinske komponente so imele o njem različna stališča. V Trstu so bila usklajevanja zelo težavna, v Rim pa je manjšina prihajala v glavnem s skupnimi stališči. Če tega ne bi bilo, bi danes ne imeli zakona in tudi še marsikaj drugega ne, začenši s tržaškim Narodnim domom.

Manjšina v tem trenutku stoji na nerazsvetljenem križišču. Prva, najbolj enostavna in najlažja pot, vodi v ohranitev sedanjega klavrnega stanja, ki pomeni politično životarjenje, druga, zahtevnejša pot, pelje v boljše politične odnose znotraj skupnosti.