Četrtek, 25 julij 2024
Iskanje

PERSPEKTIVE: Mavrica na prvi pogled

22. jun. 2024 | 8:00
    Dark Theme

    Minuli konec tedna sem se v Ljubljani udeležil Parade ponosa, shoda za pravice LGBTIQA+ oseb. In ne, naj takoj povem, da kljub vsem očitkom nasprotnikov parade, nisem naletel na nikogar, ki bi bil gol, na nobeno obliko indoktrinacije, na nič posebnega, zaradi česar bi lahko bil moj ljubljanski konec tedna malo bolj zanimiv. Mogoče so bili nenavadni samo nekakšni verski skrajneži s čudno slovensko zastavo (pojma nimam, kdo ali kaj so bili, nosili so križe in zelo elegantna oblačila).

    Na poti v Ljubljano sem v avtu sopotnikom razlagal, kakšno je pravno varstvo LGBTIQA+ skupnosti v Sloveniji. Vsi smo se strinjali, da je zakonska plat varstva v Sloveniji dejansko veliko bolje urejena kot v Italiji. V Sloveniji se lahko tudi istospolni pari poročajo in se vpišejo na seznam za posvojitev otrok (namenoma nisem napisal posvajajo, ker je posvojitev tudi za heteroseksualne pare zelo zelo zakompliciran, dolg in drag postopek). Tudi homofobna dejanja so kriminalizirana. Prekrasno, a ne? Hm, ne povsem. Saj veste, kako pravijo: hudič se skriva v detajlih.

    Če si situacijo v Sloveniji ogledamo malo podrobneje, ni tako rožnato, kot se zdi na prvi pogled. Lezbični pari (in samske ženske) nimajo pravice do oploditve z biomedicinsko pomočjo, interspolni dojenčki morajo ob rojstvu še vedno prestati prisilni kirurški poseg za asignacijo spola in družba je še kako homofobna. Sam sem to doživel, ko smo paradirali po ulicah Ljubljane in marsikdaj poslušali neprijetne, da ne rečem žaljive in vulgarne komentarje mimoidočih. Stanje na podeželju, beri izven Ljubljane, pa je še slabše, trdijo razne slovenske organizacije za LGBTIQA+ pravice. V manjših krajih se osebe še vedno ne počutijo varno, da bi se razkrile (outirale), torej da bi svetu priznale svojo spolno usmerjenost. To za sabo potegne cel kup drugih posledic.

    Predstavljajte si na primer, da potrebujete nasvet osebnega zdravnika, ki bi vam znal svetovati o tej temi, a je vaš zdravnik tudi vaš sosed, družinski prijatelj ali sorodnik. Seveda bi se vam bilo nerodno odkrito pogovoriti z njim in ga prositi za nasvet. In takih ali drugačnih situacij je na žalost še preveč. Opažamo torej, da sta politika in zakonodaja v Sloveniji naredili korak naprej, družba pa nazaduje. Če slovensko stanje primerjamo z italijanskim, naletimo na čisto nasprotno sliko: politika in zakonodaja nazadujeta, družba pa je naredila velik korak naprej.

    Sedaj se boste najverjetneje vprašale in vprašali, zakaj pišem o tej temi. Odgovor je zato, ker je junij mesec LGBTIQA+ pravic!

    V noči s 27. na 28. junij 1969 je policija vdrla v nočni lokal Stonewall v New Yorku, kjer so se zbirali pripadniki LGBTIQA+ skupnosti. V tistih časih je policija pogosto napadala pripadnike te skupnosti. Dogodke v Stonewallu štejemo za začetek sodobnega LGBTIQA+ gibanja zato, ker se je tisto noč zgodil upor nasilju policije. Zgodovina pravi, da si je Marsha P. Johnson, temnopolta trans ženska, snela petko in jo vrgla v policista, ki se je spravljal na nedolžnega mladeniča. Nato so tudi ostali podobno odgovorili na nasilje policije.

    V naslednjih dneh se je po mestu odvilo več shodov in protestov. Ker so bili ti dogodki deležni medijske pozornosti, je moral šef policije odstopiti in New York je ubral tolerantnejšo pot. V tednih in mesecih, ki so sledili, so se protestni shodi in ustanovitve gibanj za LGBTIQA+ pravice vrstili tudi drugje po ZDA.

    Stonewallsko noč torej štejemo za začetek gibanja za pravice LGBTIQA+ skupnosti. In ker se je vse to pripetilo junija, je junij postal mesec LGBTIQA+ pravic, zato tudi večina parad ponosa poteka ravno ta mesec.

    V prijetnem mavričnem juniju vas zapuščam z voščilom. Želim vam prijeten začetek poletja in vas vabim, da izkažete podporo diskriminiranim manjšinam. Zamejci dobro vemo, kako lepo je, ko ti kdo izkaže podporo in bližino. Danes dobro vemo, da pravice ne smejo biti selektivne in da so med sabo tesno povezane. Težko si predstavljamo, da le ena marginalizirana skupina pridobi vse pravice, druge pa nobene. Prav zato se mladi danes tako zagrizeno borimo za vse človekove pravice: razumemo, da bomo res svobodn* šele takrat, ko bomo lahko vs* živeli dostojno življenje.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani