PERSPEKTIVE: Oda počasnosti

Če prisluhnemo ljudskemu reku, ki pravi, da je »naglica hudičeva reč«, bi lahko sklenili, da živimo v hudičevi dobi. Rek nas uči, da če preveč hitimo, če odločitve sprejemamo nepremišljeno in prenagljeno, bomo storili napako. Ko se človeku mudi, postane tudi manj prijazen, manj potrpežljiv in bolj živčen. Koliko bralcev se prepozna v vsakodnevni naglici, ko stalno nekam hitimo in še preden končamo eno opravilo, smo z mislijo že pri naslednji točki na seznamu opravil, za katerega se zdi, da se nikoli ne konča? Nikakor ne spodbujam nedela, gre za ritem, s katerim živimo.

Svet se je v zadnjem stoletju močno »zmanjšal« in ritem, ki sledi tehnološkemu napredku, se je bistveno pospešil. Vsako tehnološko novost je človek sprva sprejemal tudi s kančkom skepticizma: tisk, avtomobil, računalnik, splet, danes pa umetna inteligenca. Vse te iznajdbe, ki jih danes jemljemo kot nekaj samoumevnega, so bile ob svojem nastanku deležne kritik. Ali je napredek tehnike sploh mogoče ustaviti? Ne, ni in torej niti nima smisla, da se o tem sprašujemo. Ni, ker je ontološko človek radovedno bitje.

Tehnologija nam je v veliko pomoč in nam je olajšala številne vidike življenja, tako v pisarni kot v tovarni in na njivi. Vendar pa ne drži, da nam je odvzela ali omejila delo. Ni res, da danes delamo manj, ker imamo računalnike. Tudi ni res, da delamo manj, ker potujemo z letali namesto s kočijami. In ravno tako ni res, da bomo delali manj, ker imamo umetno inteligenco. Tehnologija nam, nasprotno, omogoča, da lahko ustvarimo, torej delamo, več. Paradoks? Nikakor. Tehnologija je vedno bila sredstvo za to, da bi lahko proizvajali več. Če pogledamo s kapitalističnimi očmi: napredek tehnike potrebujemo, da lahko ekonomija raste.

Danes je ritem tega delovanja postal hitrejši. Zdi se mi, da smo včasih imeli več časa za razmislek, kako bomo neko novo iznajdbo vključili v življenje, danes pa tega časa ni, ker se inovacije dogajajo prehitro, da bi jim lahko racionalno sledili. Tisti, ki se že dolgo ukvarjajo z umetno inteligenco, opozarjajo, da odpira številna etična vprašanja, na katera bomo morali kot človeštvo odgovoriti (idealno) skupaj in složno. To zahteva dialog, komunikacijo in predvsem čas za razmislek.

Pred kratkim se je več kot 130 kardinalov z vsega sveta, med katerimi mnogi niso govorili istega jezika, zbralo, ustavilo, razpravljalo in skupaj odločilo, kdo bo naslednji papež. To je velik izziv in tudi mnogi med neverniki so v tem dejanju videli slovesen trenutek, zgled svetu, ki se vse bolj zna pogovarjati le z orožjem. Morda ni nujno slabo, da potrebuje Cerkev pogosto desetletja, da kaj spremeni, saj so za odločitev, ki bo zdržala tudi v prihodnosti, potrebna leta premisleka in debat.

Za dobre odločitve potrebujemo čas. Potrebujemo pa ga tudi za stari latinski otium, ki nikakor ni izgubljen čas. Ko se ustavimo, bolje razmišljamo. Ko odklopimo telefon in za konec tedna izginemo iz Whatsapp skupin in družbenih omrežij, se bo kdo mogoče razjezil, a bomo potem ugotovili, da je to zdravo, terapevtsko, in bomo v ponedeljek zjutraj, ko se znova zažene vrtiljak, bolj spočiti, bistri in razumni. Le tako smo namreč lahko manj vodljivi in zaposljivi ter bolj ustvarjalni in zavestni glede tega, kar delamo in kako živimo.

Naučimo se odklopiti in se ustaviti. Kot nas je učil pokojni Pepe Mujica, si tako podarimo čas za tisto, kar nas veseli. Bistveno je, da ohranimo kritično mišljenje ter da negujemo čustva in odnose. Le tako smo svobodni.

Tudi tek nas uči podobno. Spoznal sem, da če se želiš izboljšati kot tekač, moraš znati med treningi tudi potrpežljivo teči počasneje od zastavljenega si cilja. Skratka: teči počasneje, da lahko na tekmi tečeš hitreje. Spet paradoks.

Ali me torej konklave, Pepe in tek morda ne učijo istega, in sicer pomena počasnosti? Upočasniti ritem je pravo revolucionarno dejanje. Nad peklensko vročimi poletnimi dnevi se pogosto pritožujemo. Sam pa jih po svoje obožujem, ker čeprav so naporni, takrat opažam, kako nas toplota naravno upočasni. Naj živita torej toplota in počasnost, ki jo ta prinaša. Toplota kot posredni protistrup hudiču. Spet paradoks?