PISMA IZ LJUBLJANE: Zofka Kveder in Srečko Kosovel

Tokratno pismo iz Ljubljane namenjam osebama, katerima je posvečeno letošnje slovensko leto. To sta pisateljica Zofka Kveder (1878-1926) in pesnik Srečko Kosovel (1904-1926). O obeh smo že pisali in ju letos, ko obhajamo sto let njune smrti, tudi bolje spoznali. Kljub temu se mi zdi vredno še enkrat opozoriti na dobro pripravljeni razstavi, ki sta jima namenjeni.O življenju in delu Zofke Kveder dobro pričajo panoji z napisi in fotografijami, ki so razstavljeni v avli Mestne in Slovanske knjižnice za Bežigradom, Srečku Kosovelu pa je posvečena interaktivna razstava v Galeriji Cankarjevega doma. Vredno si ju je ogledati, ker do obeh avtorjev pristopata s sodobnega stališča, inovativni pristop pa nas preseneti z ugotovitvijo, kako moderna ali celo »izven časno« sodobna sta bila oba.

Razstavo o Zofki Kveder je pripravila Katja Mihurko, ki se že vrsto let ukvarja z ženskimi literarnimi ustvarjalkami in je v veliki meri zaslužna, da so v splošno javno in strokovno zavest enakovredno vstopile ženske ustvarjalke, ki si zaradi kvalitete svoje umetnosti zaslužijo enako pozornost in vrednotenje kako moški pisatelji. V ta namen je uredila antologijo avtobiografske kratke proze, ki daje strnjen vpogled v dokaj obsežno delo Zofke Kveder (Vse silno, popolnoma brez mej, Nova Gorica, 2026 ). Zofka Kveder, ki je slabo leto (1899) preživela v Trstu, ko je delala v administraciji časnika Edinost in je na povabilo Marice Nadlišek Bartol sodelovala pri urejanju prve slovenske ženske revije (priloge) Slovenka, ni imela lahkega življenja. Otroška leta je z družino preživela na Notranjskem, vendar ji ob dveh mlajših bratih zaradi očetovega alkoholizma in fanatično stroge matere (tudi versko) ni bilo prijetno. Oče je vendarle poskrbel, da je šla na šolanje v Ljubljano, kjer je živela v dijaškem domu, potem pa pri sestrah uršulinkah. Poiskala si je službo v pisarni Ivana Šušteršiča in začela tudi sama pisati. Ni bila prva književnica na Slovenskem, bila pa je prva, ki je od svojega pisanja živela.

Po tržaški izkušnji je Zofka Kveder odšla na študij v Švico in se leta 1900 naselila v Pragi. Tu je napisala svoja prva obsežna besedila, Misterij žene, Ljubezen, Odsevi. Zlasti prvo delo je negativno ocenila tako liberalna kakor katoliška kritika, ker da avtorica piše preveč naturalistično in neposredno, saj je Kvedrova odkrito pisala o vseh tegobah, ki so jih takrat morale prenašati ženske. V Pragi se je poročila s hrvaškim pesnikom Vladimirjem Jelovškom, s katerim sta imela tri hčere, vendar v zakonu ni bila srečna in mož jo je pogosto varal. Pred prvo svetovno vojno se je z družino preselila v Zagreb, vendar se je kmalu ločila. Po vojni se je drugič poročila in navdušeno pisala o novi državi, ki je postala kraljevina Jugoslavija, a se je s tem mnogim v Zagrebu zamerila. Leta 1920 pa jo je močno prizadela smrt (zaradi mrzlice oziroma španske gripe) starejše hčerke Vladimire, ki je študirala v Pragi. Tudi drugi mož Juraj Demetrović ni bil kos vznemirjeni duši modernega duha Zofke Kveder, ki je v Zagrebu 1926 umrla. Razstava, ki so jo o Srečku Kosovelu pripravili v Galeriji Cankarjevega doma in bo na ogled do maja prihodnje leto, pa nas prav tako preseneti in je vredna vse pohvale. Pripravila sta jo Marijan Rupert (NUK) in Katarina Hergouth (vodja projekta, Cankarjev dom), prostorsko zasnovo pa so oblikovali študentje na drugi stopnji Akademije za likovno umetnost Univerze v Ljubljani.

Dejansko se na razstavi srečujemo s kombinacijo vizualnih, narativnih, slušnih in predmetnih eksponatov, od originalnih, s svinčnikom zapisanih pesmi, do slik in likovnih del (kolaži, grafike, plakati) takratnih Kosovelovih umetniških sopotnikov, izvirnih predmetov in fotografije, kar nas zelo doživeto ponese v tista nelahka leta, ko je na pregibu prve svetovne vojne in po njej živel in ustvarjal Srečko Kosovel.O njem imamo vtis, da vemo že vse, naj bo zaradi šolskega stika ali zato, ker je doma iz naših krajev. Pa se motimo. Kosovel, ki je v vsega nekaj letih svojega mladega življenja ustvaril izjemen opus, je vedno znova aktualen, kar lepo izpovedo njegove besede, ki so rdeča nit razstave: »Moje življenje je moje, slovensko, sodobno, evropsko in večno.«

Kaj reči po sto letih? Živimo v lepšem in boljšem svetu, kakor sta ga izkušali obe izbrani osebi, Zofka Kveder in Srečko Kosovel? Rekel bi, da ne.