Da bodo v Sloveniji povprečne plače sploh kdaj višje od tistih v Italiji, bi še pred dvajsetletjem, ko je bila slovenska država zelo mlada članica Evropske unije, lahko napovedal le malokdo. V zadnjih letih pa lahko ta podatek na lastne oči zelo dobro in predvsem empirično spremljamo tisti, ki živimo ob meji. Da je v relativno tako kratkem času prišlo do takega »preobrata« na lestvici plač Evropske unije, imata obe državi seveda pomembne zasluge. Italija v slabem, Slovenija v dobrem.
Da v Italiji kronično »plače ne rastejo«, vedo v bistvu vsi, posledica pa je ta, da si zaposleni v Italiji vse težje lahko privoščijo marsikaj, tako na domačih tleh, kot v tujini, kjer bistveno večjo rast (plač in ne samo) beležijo druge države Evropske unije. Veliko zaslug za preskok pa ima sama Slovenija, ki ni le prehitela Italijo, a dejansko postala ena izmed držav z najvišjimi plačami. Pred njo so namreč samo zgodovinsko bogate in severne države ter dva velikana, in sicer, v zaporedju: Luksemburg, Danska, Irska, Belgija, Avstrija, Nemčija, Finska, Švedska in Francija.
A povrnimo se k temu, kako vse višje slovenske plače opažamo na italijanski strani meje, s tem da ne bom omenil klišejskih modernejših avtomobilov ali vse višjih cen za storitve v Sloveniji. Ponudil bom primer z amaterskega športnega področja. Da bi nadomestili vrzel zaradi pomanjkanja »domačega kadra«, so pred leti slovenska športna društva v Italiji lahko računala na večje število športnih strokovnjakov iz Slovenije, ki so marsikaj naredili za razvoj športnega gibanja, hkrati pa skrbeli za ohranjanje slovenskega jezika na treningih. Danes pa, ko v marsikateri športni panogi še vedno ne uspejo vzgojiti zadostnega števila »zamejskega« trenerskega kadra, je za nameček postalo vse težje privabljati trenerje iz Slovenije. Razlog za to gre pripisati tudi spremembam v plačah, saj so honorarji, ki jih lahko ponudijo amaterska društva, nekoč bili vabljivi za Slovence, danes pa očitno niso več tako konkurenčni. Slovenskim društvom pa se ponujajo italijansko govoreči trenerji, kar je tudi zgovoren podatek.
Po tej ugotovitvi pa še utilitarističen poziv nam, Slovencem v Italiji. Če smo nekoč v bistvu razmišljali večinoma o iskanju službe na italijanski strani meje predvsem zaradi boljših plač, ali niso današnje višje plače v Sloveniji lahko dobra motivacija, da čim bolj negujemo slovenski jezik, saj lahko slovenščina postane pomembno »sredstvo« pri iskanju službe, ki že danes nudi boljše ekonomske pogoje, predvidoma pa bodo v prihodnosti še boljši? V razmislek tistim, ki se v pogovorih in sporočilih s slovenskimi prijatelji in v objavah na družbenih omrežjih vse raje ali izključno poslužujejo italijanščine, slovenščina pa jim je deveta briga.