Četrtek, 28 september 2023
Iskanje

POD PREPROGO: Petdeset let neoliberalizma

Čile |
11. sep. 2023 | 8:00
    Dark Theme

    11. september. Vsakomur pride na misel napad na WTC v New Yorku. Toda za svet je bil še prelomnejši 11. september 1973 v Čilu, ko je general Augusto Pinochet zrušil socialističnega predsednika Salvadorja Allendeja. Puč so pripravili v ZDA v okviru Operacije Condor v režiji Henryja Kissingerja, izvedli pa fašistični generali. Ubitih je bilo več kot 3000 ljudi, zaprtih, mučenih, izginulih na desettisoče, pobeglih v izgnanstvo na stotisoče. V Čilu je takrat zaživel prvi eksperiment realnega neoliberalizma. Tam so ga preizkusili. Kasneje je z dvojico Reagan-Thatcher osvojil ZDA in Veliko Britanijo potem pa ves svet. Politična in družbena ideologija, ki je veliko več kot gola ekonomska teorija, je do danes povsem prežela naša življenja.

    Ostanimo pri Čilu. Da gre za prvo aplikacijo teorij, ki jih je razvijal oče neoliberalizma Friedrich August von Hayek, za njim pa vodja ekonomske šole v Chicagu Milton Friedman, ni dvoma. David Harvey o tem piše v Kratki zgodovini neoliberalizma, Naomi Klein pa je v Doktrini šoka prikazala, kako so s pučem ustvarili močan šok, da so Čilencem vsilili sicer neprebavljiv družbeni razkroj in popolno prevlado trga.

    Neoliberalizem nima nič skupnega s političnim liberalizmom 19. stoletja, bistveno se razlikuje tudi od klasičnega ekonomskega liberalizma Adama Smitha. Politični liberalizem je bil demokratičen, ekonomski je poveličeval trg vendar znotraj pravil za svobodno konkurenco. Cilj neoliberalizma pa je vselej bil preoblikovanje družbe po načelih trga, kjer dominirajo močnejši. Hayek se ni branil avtoritarnih struktur za represijo družbenih konfliktov. Zato ni naključje, da se je neoliberalizem najprej uveljavil v vojaški diktaturi. »Ljubši mi je liberalni diktator kot demokratična vlada brez liberalizma,» je Hayek dejal na enem od obiskov pri Pinochetu. Neoliberalizem najbolje uspeva v avtoritarnih režimih, če pa demokracija že mora biti, naj bo toliko izvotljena, da bo oblast v rokah elit in ne množic.

    Še ponosnejši je na Pinocheta bil Milton Friedman. Že leta 1965 so v Chicagu zasnovali Projekt Čile in vanj vključili izbrane študente Katoliške univerze iz Santiaga. Volilna zmaga Allendeja leta 1970 je bila le neljub zastoj. »Chicago boys« so priložnost dobili tri leta kasneje s Pinochetom. Vsilili so privatizacijo javnih dobrin, socialne varnosti, preklicali nacionalizacije, sprostili izkoriščanje naravnih virov in tuja vlaganja, uvedli prost izvoz profitov in skrajno tržno svobodo. Nekaj let je gospodarstvo raslo, potem pa je kot vsa Latinska Amerika leta 1982 klecnilo pod težo dolga, ko je na čelu ameriške FED Paul Volcker leta 1979, še za časa Jimmyja Carterja in še bolj z Ronaldom Reaganom po letu 1981, z dvigom obrestnih mer uveljavil neoliberalni monetarizem.

    Ekonomist Amartya Sen trdi, da je bila začetna rast v Čilu varljiva, drogirana zaradi krčenja sociale in divjega izkoriščanja delovne sile, podprta s pomočjo ZDA in Mednarodnega denarnega sklada, ki sta Allendeju odrekala pomoč, Pinochetu pa ne. BDP je rastel (sprva za sedem, v povprečju 17 let režima pa le za dva odstotka) na račun mezd, ki so padle za 50 odstotkov, brezposelnost je s 3,1 odstotka zrasla na 28 odstotkov, število revežev pa s 17 na 38 odstotkov. Skratka, polom neoliberalnih dogem, čeprav je Čile še dolgo čakal na demokracijo, Pinochet pa se je do zadnjega izognil pregonu.

    Kaj pa svet? Neoliberalizem dominira, po letu 2008 celo bolj kot prej, saj so elite račun za finančni zlom izstavile celotni skupnosti. Pred 50 leti je nastal kot reakcija na keynesjanske politike, Rooseveltov »New deal« v ZDA in socialne države v Evropi. V 30 letih po letu 1945 je tisti družbeni vzorec zagotavljal tri, štiriodstotno letno rast in kot še nikoli prej pravičnejšo delitev bogastva. Delež dohodkov enega odstotka najbogatejših je v tistih 30 letih padel s 16 na osem odstotkov. Elitam to ni bilo všeč, a je ob visoki rasti bilo še znosno. Ko pa se je zaradi recesije torta zmanjšala za vse, so pogruntali neoliberalizem, da so si spet pobrali večji delež, do leta 2000 že 15 odstotkov dohodka. Lani je en odstotek najbogatejših imel v lasti že 45,6 odstotka vseh zasebnih premoženj. V nasprotju z neoliberalno teorijo rasti ni več, po letu 1980 je le še 1-odstotna. Posledica je vse bolj nevzdržna neenakost, s podnebno krizo največja grožnja za človeštvo.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani