Pod preprogo: Španski čudež, ko Italija propada

Mladi izobraženci se iz Italije množično selijo v Španijo. Nekoč se je izseljevanje usmerjalo čez Alpe, v Švico, Nemčijo, Francijo, Veliko Britanijo. Šlo je za manj kvalificirano delovno silo. Zdaj se je tok usmeril čez Pireneje in se kakovostno spremenil. Selijo se zdravniki, inženirji, znanstveniki, programerji.Manj razvita Španija je nekoč bila vabljiva le kot poceni turistična destinacija. Zdaj ni več tako. V spisku rezidentov v tujini AIRE je še leta 1990 bilo tam registriranih 15.000 Italijanov. V naslednjih 20 letih se je število povzpelo na 90.000, v zadnjih desetih letih se je izseljevanje močno pospešilo. Rekord selitev so zabeležili leta 2024, do lani je število rezidentov v Španiji zraslo na 247.000 in še raste.Večinoma gre za mlade izobražence, vzroki za selitev pa so ekonomski, politični in socialni. Družbena vzorca sta si različna. V Italiji vlada postfašistična desnica, v Španiji socialist Pedro Sanchez z močnim vplivom levice (prej Podemos, zdaj Sumar) na socialne zadeve. Italija je vklenjena v rigiden neoliberalni model izkoriščanja prekarne delovne sile, Španija je stavila na stabilno delo, višje mezde in notranjo porabo. Lani je rast BDP v Španiji znesla 3 odstotke, v Italiji 0,4 odstotka.Španija je odpornejša tudi v globalni krizi, ki jo je zanetila izraelsko-ameriška agresija na Iran. Mednarodni denarni sklad (IMF) in Eurostat napovedujeta, da bo letos njena rast znašala 2,1 odstotka, dvakrat nad povprečjem evroobmočja. Italija medtem skupaj z Nemčijo in ordoliberalnimi severnimi državami tone proti ničli.Razlike so opazne v zunanji politiki, kjer sta Giorgia Meloni in Pedro Sanchez na nasprotnih ekstremih v odnosih do Donalda Trumpa in Izraela. Kolikor je ona podrejena in nesposobna obsoditi genocid v Gazi ter sionistične agresije na Iran in Libanon, toliko je on načelen in odločen: priznal je Palestino, se večkrat z besedami in dejanji ogradil od Izraela, ameriškim bojnim letalom prepovedal prelete Španije, zavrnil Trumpov ukaz o povečanju stroškov za oboroževanje na 5 % BDP.Za gospodarstvo pa so ključne razlike vsaj na treh področjih.Prvo je delo. Pred kratkim je Sanchez slavil zgodovinski rekord 22 milijonov zaposlenih v državi. Podedovana brezposelnost še obstaja, od leta 2018 pa so ustvarili 3,4 milijona novih in, za razliko od Italije, dostojno plačanih delovnih mest. Lani je Španija sama ustvarila polovico vseh novih delovnih mest v EU. S socialnimi ukrepi so pospešili zaposlovanje žensk (10,4 milijona) in mladih (3 milijoni, +40 % od leta 2018). Uvedli so minimalno plačo, ojačili socialo in v osmih letih petim milijonom prekarcev priznali redne delovne pogodbe in socialno varstvo.Druga bistvena razlika je vključevanje priseljencev. Medtem ko Italija požiga denar za zapiranje migrantov v zbirne centre CPR in za deportacije v Albanijo, Španija vlaga v aktivno integracijo. Letos bodo priznali status več kot 500.000 ilegalnim priseljencem in jim omogočili redno zaposlitev, da bodo prispevali h gospodarski rasti države.Tretji in najpomembnejši dejavnik španskega čudeža so energetske politike. Španija masivno vlaga v obnovljive vire, iz katerih črpa že več kot 60 % elektrike, ki je zato vsaj za 40 % cenejša kot v Italiji. Španska podjetja imajo s tem kompetitivno prednost. Samo z vetrnimi turbinami so dosegli 33 gigavatov zmogljivosti (Italija le 13,7), do leta 2030 ciljajo na 62 GW. Lokalne skupnosti so soudeležene pri dobičku in niso le predmet plenilskega osvajanja energetskih kapitalistov. Španija je s tem razvila delovna mesta in vrhunsko proizvodnjo vetrnih turbin, ki jih izvaža v svet.Medtem ko se italijanska desnica zavzema za jedrske elektrarne in robanti proti zeleni energetski preobrazbi, ki jo sicer tudi EU opušča v korist oboroževanja, Madrid načrtuje, da bo z obnovljivimi viri nadomestil in do leta 2025 zaprl svojih pet nukleark.Španija gotovo ni brezhiben družbeni model, težave in protislovja so tudi tam. Znala pa je ubrati smer človeku prijaznega razvoja. Spričo naftne krize je odpornejša in manj izpostavljena izsiljevanju. Španske politične izbire so lahko v navdih italijanski levici, ko išče, kako bi tudi v Italiji zagotovila gospodarsko rast in družbeni napredek, ko se bo izteklo pet pogubnih letih votle retorike nesposobne Giorgie Meloni in njene sodrge, pred katero mladi danes bežijo v tujino.