POD PREPROGO: Vode je manj, vojn zanjo vse več

Spopadi za vodo postajajo ena od osrednjih geopolitičnih tem v svetu. Voda je že v ozadju mnogih vojn. So še drugi razlogi, nadzor nad vodnimi viri pa ni zanemarljiv. Na primer v Ukrajini. Ko je Rusija po preobratu v Kijevu leta 2014 izvedla aneksijo Krima, so Ukrajinci polotoku odrezali dobavo vode in spravili na kolena njegovo kmetijstvo. Krim skorajda nima vodnih virov in je več kot 80 odstotkov vode dobival iz jezu Kahovka na Dnepru. Rusi so zato skušali prevzeti nadzor nad jezom. Med ukrajinsko protiofenzivo leta 2023 so jez razstrelili, uradno ni znano kdo.

Še dragocenejša je voda v Palestini. Združeni narodi so v planu delitve leta 1947 Judom - takrat 32 odstotkov vsega prebivalstva - dodelili 55 odstotkov ozemlja, tudi z vodo bogata območja Galileje in ves rodovitni ravninski pas ob morju. Že z vojno leta 1948, ki jo je izzval odziv arabskih držav na enostransko razglasitev Izraela, si je judovska država prisvojila 78 odstotkov vsega ozemlja, vključno z vso Galilejo, kjer bi bila morala po načrtu ZN nastati tretja palestinska enklava poleg Gaze in Zahodnega brega, a si je Izrael vzel vso regijo in njene številne vodne vire.

Spopad za vodo se po letu 1967 nadaljuje na okupiranih ozemljih, kjer se je Izrael polastil vodnih izvirov in jih kanaliziral na svoje ozemlje ter v naselbine na Zahodnem bregu, kjer je ves rodovitni pas ob reki Jordan pod neposredno kontrolo vojske. Pred 7. oktobrom 2023 je vsak Palestinec povprečno razpolagal s 70 litri vode dnevno, judovski naseljenec na Zahodnem bregu pa s 350 litri. Danes se je to razmerje še poslabšalo: eni nimajo vode za pitje in higieno, drugi imajo v naselbinah bazene za plavanje.

Nadzor nad vodo v Mezopotamiji, nekdanji zibelki civilizacij med rekama Tigris in Evfrat, je med razlogi turškega zatiranja Kurdov ter napetosti med Turčijo, Sirijo in Irakom. Povod zanje je sistem jezov Güneydoğu Anadolu Projesi, s katerim si je Ankara na račun sosed prisvojila večji del vode za svoje energetske in namakalne projekte.

Podobne napetosti se sprožajo v Indokini ob reki Mekong, ki napaja vso regijo. Na njej je v gradnji ali v načrtu kar 49 jezov, ki so vir napetosti med Vietnamom, Laosom, Kambodžo in Tajsko ter v ozadju Kitajsko. Slednja načrtuje tudi ogromen jez na reki Brahmaputra, ki se izpod Himalaje steka v Ganges. Jez bi odvzel vodo Indiji in Bangladešu. Projekt za zdaj stoji, če pa ga bodo nekega dne skušali izvesti, utegne sprožiti konflikt med najbolj obljudenima državama na svetu. Indija je že desetletja v konfliktu s Pakistanom (obe sta jedrski državi!) za nadzor nad Kašmirjem, ki ga obilno zaliva porečje reke Ind.

Voda je bila v izvoru tudi vojne v Siriji, ki jo je v letih 2007-2010 prizadela dolgotrajna suša. Pomanjkanje žitaric, lakota in podražitve so bile povod za množične proteste t. i. arabske pomladi v celi regiji, ki so jih ZDA izkoristile za rušenje njim nenaklonjenih režimov, s čimer so sprožile dolgotrajno vojno v Siriji.

Boj za vodo smo videli tudi v izraelsko-ameriški agresiji na Iran z uničevanjem iranskih naprav za razsoljevanje morske vode, na kar so Iranci odgovorili s povračilnimi napadi na objekte v monarhijah na Arabskem polotoku. Podobno velja za Libanon. Izrael, ki si je že prilastil Tiberijsko jezero in z vodo bogato Golansko višavje, že od leta 1948 stremi po reki Litani, glavnem vodnem viru Libanona. Hezbolah je pretveza, cilj je voda in prisvajanje ozemlja.

Voda je že dolgo vzrok konfliktov v severovzhodni Afriki, kjer je Etiopija lani dogradila Veliki jez etiopskega preporoda na Modrem Nilu, to je največji na celini in sedmi na svetu. Jez naj bi zagotovil vodo celi državi, povrhu še 6,45 gigavata električne energije. Polnili ga bodo od 5 do 15 let. Jez je že od začetka gradnje (2011) vir trenj s Sudanom in Egiptom, ki iz Nila črpata skoraj vso vodo za lastne potrebe. V Sudanu to obuja tragične spomine na konflikt v Darfurju, ki ga je v letih 2003-2020 sprožil spor med arabskimi in nearabskimi kmeti za dostop do vode in pašnikov.

Konflikti se zaradi pomanjkanja vode sprožajo v Sahelu, podnebne spremembe pa so prizadele tudi druge afriške subtropske regije, kjer suša povzroča beg podnebnih migrantov. Če je nadzor nad nafto bil med glavnimi vzroki vojn 20. stoletja, dajmo se pripraviti na to, da bo v 21. stoletju še bolj neizprosen boj za vodo.