POMISLEKI: Bolj dan prezira kot pa spomina na fojbe

Bil sem dopisnik iz Rima, ko so tam pred dvema desetletjema sprejeli zakon o spominu na fojbe in eksodus. Vsaj rekli so, da gre za spomin, za dolžno spominjanje na čase, ki so bili - tako so posebej poudarili - predolgo in po krivici pozabljeni, potisnjeni na rob. Zdaj je jasno, da ni šlo za spominjanje, tudi ne za sočutnost do tistih, ki so morali zapustiti svoje domove in se preseliti na drugo stran meje, kjer jih tudi nihče ni sprejel posebej prijazno.

Že od prvega trenutka pa je v resnici šlo za domače pranje starega, še vedno zapacanega perila, hkrati za skupno umivanje obraza. Naj se pozabijo stare domače razlike, naj se pozabi, da smo bili na drugi strani zgodovine, ne na tisti, ki se je takrat, takoj po veliki moriji druge vojne, razglasila za zmagovalce. Omenjeni zakon je prinesel nekakšno spravo, morali bi ga morda krstiti za zakon o pozabljanju zgodovine. Zakon navidezne sprave. Na račun nekoga drugega, ki je majhen, ki nima v zgodovino zapisanega rimskega cesarstva, pa tudi pozneje še večkrat prebujenega velikega Rima. Prvič v cerkvenem občestvu, ki je nadaljevalo moč, oblast in slavo starega Rima, naslednjič v dvajsetem stoletju, ko smo to posebej trdo čutili tudi v naših krajih.

Zakon o fojbah in ezulih - tako se zdi zdaj, ko se počasi utrjuje v zavesti tistih, ki so ga pred dvajsetimi leti sprejeli in potem lani še enkrat obnovili, prenovili, utrdili - postaja prava, ostro začrtana ločnica med državama v času, ko v času Evropske unije meja vsaj načelno ni več. Praznovanje tega dneva se vse bolj spreminja v obujanje prezira.

Spomin na v mnogih primerih krivične žrtve obračunov na koncu dolgega obdobja fašističnih obračunov, pa tudi spomin na prebegle Istrane, ki jih v novi italijanski domovini nihče ni maral, se vztrajno spreminja v opomin, da so sovragi na drugi strani. Nekje na vzhodu, ni jim zaupati. Vsaj enkrat na leto, desetega februarja, se velja spomniti, da so zli ljudje barbarskega vzhoda zločinsko zatirali dobre ljudi starodavne kulture.

Na kar nekaj proslavah sem bil na Kvirinalu, tudi na tisti, ko nas je rajnki predsednik Napolitano, nekoč prej zagret antifašist, prav po fašistično ozmerjal. Tudi na poznejših proslavah sem bil zraven, ko so se duhovi pomirili, tudi tedaj, ko so - v Trstu - nekako zakopali bojne sekire. Zdelo se je, kakor da prihajajo novi časi. Po tistem smo sami sebe prepričevali, da se res nekaj spreminja. Naši politiki so se hitro prilagodili novemu vetru, to politikom kjerkoli na svetu ni težko storiti. Skoraj o bratstvu je bilo slišati.

Vsakokrat, tudi v najbolj prijaznih letih zbliževanja, pa je televizijska velesila poskrbela, da je najširša javnost izvedela vse kaj drugega od tega, kar so govorili na Kvirinalu. Enkrat dokumentarci, drugič filmi, tretjič pogovori strokovnjakov, vedno je nekdo poskrbel, da je tlelo nezaupanje. Vsakokrat je nekdo opomnil, da nam, ki smo na vzhodni strani, ni zaupati. Dobri ljudje so vedno ogroženi.

Našim politikom nikoli ni bilo po volji, če smo novinarji opozarjali na take stvari. Tudi ko nekateri nismo ploskali ob prizoru dveh mož z roko v roki na bazovskem šohtu in je sem in tja kdo opozoril, da pravzaprav ne gre za spravo, ampak za priznanje krivde, tudi priznanje, da prej ni bilo zločinov fašističnega obdobja, politikom povečini ni bilo po volji.

Vsako praznovanje desetega februarja je tudi po zgodovinskem postanku pred šohtom pomenilo novo kurjenje kresov. Ne v spomin na žrtve, tudi ne v želji po spravi. Ves ta čas iz Rima namreč še nihče ni prišel položit venca v Gramozno jamo ali kamorkoli drugam, kjer so streljali talce po slovenskih grapah. Tudi obletnica Raba na Hrvaškem je minila brez obujanja spomina na žrtve zločinov. Slišati je bilo, da je še prezgodaj ...

Slovenska politika se s takimi vprašanji, tako se zdi, ne utegne ukvarjati. Ukvarja se sama s seboj, s svojimi prerekanji, še današnjih prelomnih sporov na domači sceni ne opazi, kaj šele, da bi ji bilo dano opaziti darove, ki jih pošilja rimska politika. Vlak, ki bi otroke poučil o marsičem iz zgodovine dvajsetega stoletja, učne ure v šolah, televizijski filmi o streljanju talcev, o dolgo prepovedanem slovenskem jeziku. O spravi se bomo lahko pogovarjali, ko na naši strani ne bomo vsakokrat posebej počepnili ...