POMISLEKI: Kubanci že spet pod težkim kladivom

Ne mine dan, da se v Evropi ne bi pogovarjali o vladarju ZDA, slovenskem zetu, ki vedno znova preseneča. Nikoli ne vemo, kaj si bo izmislil do jutri, kaj novega je že podpisal v zadnjih štiriindvajsetih urah s svojega dolgega seznama izvršnih ukazov. Prav neumno zvenijo stare puhlice o prvi in največji demokraciji na svetu, ko pa izvoljeni predsednik podpisuje dekrete, kakor če ne bi bilo nikogar, ki bi lahko odločal skupaj z njim. Ustavi ga lahko samo trg, odloča lahko samo veliki kapital, edina sta, ki ta trenutek lahko zavreta velike ideje.

Ko se je zdelo, da smo Beli hiši in vladarjem v njej najbliže v zgodovini, tako smo sklepali po pripovedovanju slovenskih udeležencev velikega kronanja, so nam Slovencem te dni že sporočili, da nas ne bodo branili pred Rusi, če ne bomo prispevali dovolj denarja v blagajno severnoatlantskega zavezništva, ki je konceptualno in konkretno ameriški pakt, v katerega blagajno vplačujemo vsi. Stiskajo nas za golšo, uboga dolina šentflorjanska ječi od vsega hudega, pa tega noče glasno priznati, butalske zgodbe se obnavljajo za prihajajočo novo bitko za oblast, volitve so skoraj že tu.

Nam, ki nismo pričakovali udarcev iz bratskih ZDA, le presenečeni smo bili in prilagoditi se bomo morali realnosti, pa pravzaprav le ni tako hudo. Res težko je deželam južno od velike reke Rio Grande, naj teže pa tistim, ki jih je novi vladar od nekdaj postavljal na svoje črne sezname. Komaj kdo po svetu jih omeni, ko se ukvarjamo s svojimi tegobami. Ko so v ospredju Grenlandija, ki bi jo gringosi najraje imeli za svojo, pa Kanada, ki jo vidijo kot svojo zvezno državo, pa panamski prekop, ki je tudi svet zase, tako ali drugače si ga bodo prilastili, pa tega morda niti ne bomo opazili.

Vsak dan spremljam novice iz Havane, tam še zmeraj živijo nekateri kolegi in prijatelji, pa sosedi, ki jim je pod novo oblastjo ZDA še malo huje kot prej. Pripovedujejo, kako je živeti v temi, pa brez hladilnikov, ker nenehno zmanjkuje elektrike. Pa ob praznih trgovinah. In brez denarja.

Kubanci imajo zdaj prvič v zgodovini svojega človeka na čelu ameriške diplomacije. Marco Rubio je sin prebežnikov z otoka v Miamiju, ki je prestolnica Castrovih nasprotnikov. Njegov prispevek k lepšemu življenju sorodnikov v stari domovini je opazen. Potem ko je njegov šef odpravil vse ukrepe, ki jih je po štirih letih vladanja v posmeh zdravi pameti januarja spre jel prejšnji šef Bele hiše Joe Biden, je Kuba spet na seznamu terorističnih držav. Spet jo obravnavajo tako, kakor so jo vedno. Kaznujejo navadne smrtnike, podpirajo pa havansko vladajočo elito. Mor da mislijo, da se bodo Kubanci uprli, če bo breme še težje, na to zaman računajo še šest desetletij. Pa se Kubanci ne uprejo, samo na tuje bežijo, vsak dan manj jih je na otoku.

Marco Rubio ve, kaj njegove sorodnike najbolj prizadene. Vsi Kubanci na Floridi vsak mesec pošiljajo denar sorodnikom za golo preživetje. Kar dve tretjini vseh Kubancev živita od denarja, ki ga pošiljajo otroci, brati, sestre, strici in tete iz severne Amerike. Na otoku gredo te pošiljke skozi roke institucije, ki ji pravijo Orbit, ta skrbi za prenose denarja.

Marco Rubio, washingtonski zunanji minister, je ta teden Orbit postavil na črni seznam, še manj denarja lahko pride do lačnih rojakov na otoku. Razlaga je preprosta, kaznovati je treba vse, ki imajo karkoli opraviti s kubanskimi oboroženimi silami. Orbit je pač vladna institucija, vse, kar je del vladnih institucij, pa je na Kubi del vojaške strukture. Tudi turizem, tudi banke, tudi transfer denarja iz Miamija v Havano.

Ukrep morda ne bo trajal dolgo, uprli se bodo Kubanci na Floridi, nasprotniki havanskega režima, ki denar pošiljajo. Samo trg lahko vpliva na odločitve washingtonskih vladarjev, kot so dokazali številni ukrepi, ki jih je na hitro uvedel in potem rahlo ali vsaj na videz umaknil novi vladar.

Joe Biden se je zdel dobri striček, ko je pred odhodom z oblasti preklical nekaj ukrepov proti Havani. V resnici ni bil dosti boljši od drugih, kazni je omilil, ko je odhajal, prej mu kaj takega ni prišlo na misel. Tudi blokade ni odpravil, pa je prav gospodarska blokada tista, ki je havanskemu režimu kar 60 let držala ravbarske lojtrice, da je lahko s svojimi državljani počel, kar mu je bila volja.