POMISLEKI: Tresenje tal hkrati s potresi na oblasti

Latinska Amerika res nima sreče. Vse se ji obrača na glavo. Ni dovolj, da jo tepta vsemogočni predsednik ZDA, slovenski zet, ki na svojem dvorišču postavlja svoje upravnike dovčerajšnjih samostojnih držav. Pomaga mu tudi narava, ki se trese in stresa vse na sebi. Najprej pred komaj nekaj tedni v Venezueli, ta teden še v njeni sosedi Kolumbiji.

Dve veliki, pomembni državi sta obe, Venezuela in Kolumbija, v obeh so se v kratkem času zgodili potresi, v obeh se tresenje tal dogaja hkrati s potresi na oblasti. Korenitimi pretresi, ki vso celino korak za korakom spreminjajo v nadvse čuden skupek skrajno desničarskih režimov, o katerih prav zares ne vemo, kam peljejo, kje se bodo končali, koliko bo žrtev. In koliko bo zgrajenih velikih zaporov, ki bodo sprejemali tudi migrante iz severne Amerike.

Venezuelo je desetletja spremljal ves svet, velike podpore so bili na zahodu deležni oporečniki, ko jo je k tlom potiskal zlasti Madurov čavizem. Ko je čaviste ob novem letu stisnil za vrat Donald Trump, se je vse nekako umirilo, pa čeprav je Trump na oblast postavil prejšnje vladarje z novim predznakom, namesto levega je postavil desnega. Samo strmoglavljenega in ugrabljenega Madura ni več zraven, pa se zdi, da je vse v redu ...

Ko je Venezuelo pred tedni prizadejal potres, kar dva potresa pravzaprav, eden za drugim na različnih krajih, je v ruševinah ostal ves priobalni pas pri Caracasu. Tako slabo so bili grajeni bloki in nebotičniki po prejšnjem potresu v 60. letih prejšnjega stoletja, da se je skoraj vse sesulo v prah. Zmeda je še zdaj popolna, na tisoče je mrtvih, pogrešanih pa še vedno skoraj 50 tisoč. Gospodarji v Washingtonu in v Miamiju pa so vendarle pomirjeni, nafta ni več izgubljena v rokah levih gospodarjev Venezuele, črpajo in izvažajo jo družbe iz ZDA. Tiste, ki so še lani trdile, da je šlo vse k vragu in črpanje zaradi tega menda sploh ni mogoče. Zdaj vse deluje, Trump zagotavlja, da so dobički spet veliki.

V Kolumbiji, zahodni sosedi Venezuele, se je potres zgodil skoraj hkrati s spremembo na oblasti. Prej vladajočo levico, ki jo je vodil nekdanji urbani gverilec Gustavo Petro, je zamenjala skrajna desnica, vodi jo čuden tič, čisto na novo skomponirani politik Abelardo de la Espriella, znan kot odvetnik mamilarskih baronov, pa kot nadvse uspešen trgovec z italijansko visoko modo. Preselil se bo v Kolumbijo, zagotavljajo, doslej je pretežno živel v Miamiju na Floridi, precej tudi v Firencah. Uspešni Kolumbijec ima vsekakor tudi državljanstvo ZDA, ne samo kolumbijskega. Tudi drugi premožni latinskoameriški veljaki, ki živijo v Miamiju, imajo ameriški potni list. Veliko jih je, od vsepovsod so prišli, doma niso samo s Kube. Veliko bogatih je med njimi.

Abelardo de la Espriella je v Kolumbiji na predsedniških volitvah zmagal z minimalno razliko, samo nekaj desetink odstotka več glasov je dobil od nasprotnika Cepede. Espriello podpirajo zlasti v velikih mestih, Cepeda predvsem na podeželju. Tudi tam, kjer kmetje živijo od pridelave koke, spretni poslovneži pa od njene predelave v kokain. Cele vojne so divjale v Kolumbiji zaradi koke, pomembna je tudi zato, ker reveži ne bi imeli od česa živeti, če je ne bi bilo.

Ameriško-kolumbijski poslovnež in odvetnik Abelardo de la Espriella se je dal okronati v Caliju, prestolnici Bogoti je sklenil zmanjšati pomen, v mislih ima decentralizacijo. Ko se je zgodil potres, pa je pohitel v prestolnico, zdaj že posluje od tam. Na potresnem območju preštevajo žrtve, s popotresnimi sunki jih je vedno več. Najbolj prizadeti so kraji na pacifiški, manj razviti in manj bogati strani Kolumbije, ki je za poslovneže iz prestolnice manj zanimiva.

Espriella začenja svoj vek na prestolu v hudo kočljivem trenutku. Je pa napovedal, da je konec sobivanja levih in desnih, za kar se je trudil njegov predhodnik Gustavo Petro. Na ceste je nemudoma poslal vojsko, saj policija po njegovem ne zmore obračunati z mamilarji in kriminalci, samo trda roka lahko obrodi red in mir, pravi.

Kontinentalni gospodar Trump je zadovoljen z novim vladarjem v Kolumbiji, navsezadnje ga je sam postavil, kakor je postavil tudi Delcy Rodriguez v Venezueli, pa ga pri tem ni prav nič motilo, da je bila še malo prej podpredsednica Madurove Venezuele. Zdaj se v Venezueli nova stara oblast že pogaja z opozicijo, pa pri tem zaenkrat nima prav nobene besede Nobelova nagrajenka za mir Maria Corina Machado.