Prijava
Dark Theme
Spomnim se popevke, ki jo je pela Irena Kohont. O fantu, ki je bil tako prikupno zmeden, da se niti ni jezila nanj, ko jo je zapustil ... Irene in njenega žametnega glasu žal ni več, poslovila se je pred nekaj leti, pesmico pa še vrtijo na slovenskem radiu. Na tistem radiu, ki je del RTV Slovenija, novodobne ljubljanske oblasti pa bi javni radio in TV najraje sestradale. Toliko gnojnice so že zmetali v tisti dve hiši na Kolodvorski in Dalmatinovi, da je še dobro, ker še stojita. Če prav pomislimo, je prav tam glavna trdnjava slovenske kulture. Tam najbolj skrbijo za slovenski jezik, tam sta doma dva orkestra, pa pevski zbori, literarne in glasbene redakcije, milijon za narod pomembnih stvari. Politike, dežurne vladarje, pa kakopak moti tisti del, ki se ukvarja z informacijami. Vsi bi radi imeli čredico poslušnih, ki bi trobili v isti rog, hodili naokoli s plašnicami. Kdo ve, kako bi Irena Kohont dandanes zapela svojo popevko o fantu, ki je bil tako prikupno zmeden ...
Dandanes smo po malem zmedeni vsi v deželici, ki ji včasih trpko pravimo Dolina šentflorjanska, drugič ji spet malo cinično rečemo Butale. Gre pa za košček zemlje in skupnost, o kateri je Kajuh zapisal, da nas je samo milijon. Izgubili smo kompas, ne znajdemo se, vse je drugače, kot je bilo nekoč. Kaj nekoč, še pred nekaj meseci.
Nenehno se pogovarjamo, kako je bilo nekoč, o tem se nikakor ne poenotimo. Kako je danes, pa se nihče zares ne zmeni. V resnici živimo samo danes. O jutri prav malo vemo, samo ugibamo lahko, kako bo, če bo.
O včeraj se niti po naključju ne zmoremo dogovoriti, kako je bilo. Zgodovino pišemo na novo, na glavo je obrnjeno vse skupaj, še malo, pa bomo razglašali nove resnice. Še malo, pa nam bodo dopovedovali, da niti druge vojne ni bilo, kaj šele kakšen holokavst. Še nedavno smo vedeli, kaj se dogaja v Gazi. Po zločinskem napadu Hamasa se je v Gazi dogajal genocid, na Zahodnem bregu pa judovski priseljenci uničujejo vse, kar je palestinskega. Vedeli smo tudi, da kubanski režim duši svoje ljudi, ampak skrajno vneto so mu desetletja pomagali v Washingtonu. Zdaj so severni Američani s skrajnimi pritiski dosegli, da so Kubanci lačni, brez zdravil, brez bencina, brez vsega.
Slovenska diplomacija si je nadela čisto nova očala, med redkimi je, ki stojijo na strani drugačnih zgodovinskih resnic, na drugem bregu. Za nas ni genocida v Gazi, ni preganjanja Palestincev na Zahodnem bregu, tudi ameriških pritiskov na Kubo ni. Samo sedemnajst držav je v Združenih narodih glasovalo proti resoluciji, ki je zahtevala konec več kot 60-letne blokade Kube. Ena teh je bila pred dnevi Slovenija. Kaj počne diplomacija, tega Kajuhovega milijona ljudi, ki še živijo na naši zemljici, morda sploh ne zanima. Dovolj smo sprti, dovolj se preziramo med seboj, da nam mednarodni okviri našega lastnega dogajanja in dejanja pravzaprav niso mar.
Mar nam je samo še to, kdo bo koga, ko bomo kmalu spet glasovali na referendumu, kdo bo zmagal na županskih volitvah. Občin imamo toliko, da jih komaj preštejemo, pred tremi desetletji smo jih prilagodili številu župnij, zdaj pa ne znamo nazaj, ko župnije izginjajo, ker ne premoremo več dovolj duhovnikov.
Prezir in napuh sežeta že tako daleč, da partizanski prapori ne smejo več na proslavo v Kopru, ki je bila v resnici navadno partijsko zborovanje, vladajoča partija se je polastila zgodovine in osamosvojitve. In predsednica republike ne more več pozdraviti častne čete, ki sodi k vojski, katere glavna poveljnica je.
Hudičevo zmedeni smo, ko gledamo »nabildanega« šefa parlamenta, ki sredi polja pri Kranju pojasni novinarjem, da vendar ne počne nič nenavadnega, če strelja kozle in ureja dovoljenja za gradnjo pravoslavne cerkve prav tam, sredi polja pri Kranju. Priskrbel je tudi bogatega človeka iz Bosne, ki bo ves projekt menda plačal. Tudi župana je pridobil zase. Prav vse lahko počne, nedotakljiv je, brez njega in njegove skupinice ne bi bilo sedanje vlade in ne bi bilo spremenjenih pogledov na svet in drugačnega dojemanja zgodovine in prihodnosti. V času covida so njega in njegove nasprotnike cepljenja odganjali z vodnimi topovi, veljali so za rokomavhe. Zdaj država brez njih še dihati ne more. Z lučjo pri belem dnevu so zadnje dni iskali gospo, ki je pristala, da bo poslanka. Brez nje in njenih namreč te države, take, kakor je v teh časih, sploh ne more biti.
