»Dandanes je nemogoče živeti dostojno življenje z eno samo službo«

Nagrado tantadruj za najboljšo gledališko predstavo v celoti je letos prejel ustvarjalni kolektiv avtorskega projekta V potu mojega obraza v režiji in dramaturgiji Sebastijana Horvata ter v produkciji in izvedbi SNG Nova Gorica.

»V potu mojega obraza ni prva uprizoritev, ki se zavestno odpove besedi v korist drugih izraznih sredstev, niti ni prva, ki iz anonimnosti zakulisja na oder postavi tehnično osebje. Vrednost teh odločitev se kaže v načinu, kako oba postopka organsko poveže v esejistično refleksijo o delu in tehnološkem razvoju ter njunem vplivu na oblikovanje posameznika in družbe. [...] Uprizoritev, ki jo odlikuje izrazito kolektivna igra - tako igralskega kot tehničnega ansambla -, si prizore vsakdanje rutine dovoli prikazovati v njihovi dolgotrajnosti, tudi suhoparnosti in banalnosti, obenem v odrsko tkivo vnaša prefinjeno humorno noto, ko denimo tehnološki razvoj označi z evolucijo čistilnih metod. Svoj lok sklene v apokaliptični viziji prihodnosti, podprti z močnimi video projekcijami, glasbo ter zvočno in svetlobno sliko; a udaren zaključek ne poda zgolj katastrofične podobe sveta, v katerem človeka nadomeščajo lastni tehnološki mehanizmi, temveč deluje kot uprizoritveno silovit poziv k razmisleku o našem ravnanju in prihodnosti, ki jo ustvarjamo,« je v obrazložitvi zapisala strokovna žirija ob podelitvi te najprestižnejše primorske gledališke nagrade, ki jo od leta 2011 skupaj podeljujejo tri primorska gledališča: Slovensko stalno gledališče Trst, Gledališče Koper in Slovensko narodno gledališče Nova Gorica.

O nagrajeni gledališki predstavi in tudi o preostalih njegovih predstavah, postavljenih na oder v zadnjih letih, smo se pogovarjali z režiserjem Sebastijanom Horvatom, sicer tudi rednim profesorjem za igro in režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.

Se motim, če bi dejal, da gledališko delo V potu mojega obraza v prvi vrsti problematizira reorganizacijo dela oziroma delo tiste vrste, ki je že od Platona naprej v pričakovanju tehnološkega napredka, da bi rutinska dela opravljala tehnologija?

Ekonomisti so že na začetku dvajsetega stoletja oziroma po gospodarski krizi leta 1929 napovedovali, da se bo z modernizacijo delovnik skrajšal na pet ur, če ne na manj, delovni teden pa na tri do štiri delovne dni (smeh). Na to še vedno čakamo in se bomo, kot kaže, še načakali. Tehnologija, avtomatizacija, robotizacija, kompjuterizacija, umetna inteligenca in vse, kar je podobnih zadev, so se bliskovito razvile, pri krajšanju delovnika pa se ni zgodilo popolnoma nič. Priča smo vse večji prekarizaciji, vedno večjemu izkoriščanju delavcev in nič ne kaže na to, da bomo sedeli za mizo in debatirali o prihodnosti in filozofskih problemih, stroji pa bodo delali za nas in namesto nas. Janis Varufakis pravi, da imamo v prihodnosti na voljo dve možnosti. Ena je prihodnost v smislu Matrice - Matrixa, da bomo sužnji tehnologije, na drugi strani pa naj bi šli v smeri Zvezdnih stez - Star Trek, kar pomeni, da bomo vzpostavili egalitarno družbo in prihodnost, v kateri bodo stroji delali za nas.

Reciva, da lahko povedano zaobjamemo tudi kot vsebinsko-filozofsko jedro vsaj dveh vaših najnovejših predstav: V potu svojega obraza in Osem ur ni ves dan.

Obe predstavi sta v nekakšnem dialogu, s tem da poskuša avtorski projekt V potu mojega obraza na fenomen dela gledati zgodovinsko: začnemo s fizičnim delom, potem pa se sprehodimo od petdesetih let do danes in ob tem skočimo še malo v prihodnost. Za izhodišče ta predstava jemlje nove teorije dela v smislu akceleracionizma, ki govori o tem, da je treba pospešiti kapitalizem in tudi tehnologijo, ki bo rešila vse probleme. Poenostavljeno rečeno: napredka ne smemo ustaviti, saj bosta tehnologija in umetna inteligenca že našli ustrezno rešitev, tako glede onesnaževanja okolja kot tudi družbene neenakosti. Če ne na Zemlji, pa na Marsu. Filozof Nick Land je ključni teoretik in oče sodobnega akceleracionizma, obkrožen z veliko sledilci, ki so blizu na primer ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu. Za Trumpa pa se ve, da nikoli ne bo ustavil ne razvoja umetne inteligence, ne gradnje podatkovnih centrov, ne kopičenja »umazane« tehnologije, ki je povezana z nafto in oljem.

Osem ur ni ves dan pa je predstava, ki se dogaja v Zahodni Nemčiji leta 1972, v obdobju, ko je še obstajala Jugoslavija in v katerem so še imeli moč sindikati, delavski sveti in je bil položaj delavca nekaj popolnoma drugega, kot je danes.

V tej predstavi ima gledalec občutek, da konkretno simpatizirate z idejo že pozabljenega ludizma, da ne recem anarhizma. Zakaj je po vašem mnenju treba ponovno postavljati v ospredje vprašanje dela in delavcev?

Mislim, da nas vsi - v smislu oblasti, kapitala in ne nazadnje zdrave pameti - prepričujejo, da delavskega razreda ni več, da smo vsi vsaj delno kapitalisti, da ne živimo v celoti od svojega dela, da smo vsi vsaj malo na strani nekih kriptovalut, na mobitelih lahko trgujemo s »finančnimi instrumenti« ali pa prek Airbnbja oddajamo svoja stanovanja itd. To pa seveda ni nič v primerjavi s tem, kar se dogaja z »oblakovnim kapitalizmom« - tehnofevdalizmom, ki smo mu priča tukaj in zdaj. Ne samo da delavski razred, ki se mu v neoliberalizmu reče prekariat, obstaja - vedno več ga je, vedno več je deprivilegiranih in izkoriščanih. Dandanes je tako rekoč nemogoče živeti dostojno življenje z eno samo službo. Če hočeš vsaj približno živeti, moraš delati še kaj zraven.

Še ena predstava, ki ste jo nedavno postavili na oder in v kateri neposredno obravnavate problematiko (sodobnega) fašizma, je Peršman, ki govori o krvavih dogodkih na slovenski domačiji na Koroškem. Kako je nastala?

Pri Peršmanu sem bil mentor in sopobudnik projekta s profesorjem Aldom Milohničem in profesorico Natašo Barbaro Gračner. To predstavo so naredili nekdanji študentje četrtih letnikov dramske igre in režije na AGRFT, kjer sem profesor. Režiserka predstave Julija Urban prihaja iz avstrijske Koroške in je pripadnica slovenske skupnosti. Zdelo se mi je, da bi bilo to lahko strašno zanimivo zanjo, za ta trenutek in za prostor, v katerem smo zdaj. Potegnili smo vzporednico med lanskimi dogodki z radikalnim policijskim nasiljem nad pripadniki Antife na Peršmanovi domaciji in letom 1945, saj se je prav tam neposredno pred koncem druge svetovne vojne aprila zgodil nepojmljiv nacistični poboj otrok, žena in starčkov. To grozodejstvo se je zgodilo, ko je bilo vojne že konec, in v nekaj let trajajocem sodnem postopku niso obsodili nobenega od zločincev. Je pa indiciral situacijo, ki se na Koroškem vleče od leta 1945, s tem poudarkom, da pri zadevi popolnoma zakonito sodelujejo demokratični organi avstrijske države. Zdaj pa poglejmo še paradoks v vsej Evropi: ne obsojamo nacifašizma, treba je obsoditi Antifo kot glavno teroristično organizacijo. Podobno kot to velja za obsodbo celotne levice.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.