Četrtek, 24 november 2022
Iskanje

VOJNA: Zobje in svoboda

Svet |
14. apr. 2022 | 8:00
    Dark Theme

    »Mene ne bodo prepričevali, da je vojna nekaj dobrega.« Zadnje tedne slišim ta stavek zelo pogosto. Celo taki, ki jih prvič srečam, želijo poudariti svoje nasprotovanje vojni. Nekateri opevajo mir, kot je to počenjal John Lennon, in ne le iz prazne retorike. Drugi citirajo Bertranda Russella, kar je zelo dober znak. Verjetno bi morali ponovno slaviti dezerterje, kot je to storil Boris Vian v svoji pesmi. Vse kaže, da se ljudje ne prepoznavajo v skupini vojnih fanatikov.

    Starejšim generacijam, ki bi se itak ne podale na bojišče, ne smemo dovoliti, da bi oskrunile ideale sožitja in miru. To so ljudje, ki trenutno vodijo pomembne in manj pomembne države, vlagajo denar v »obrambo« in nas učijo, da je vojna včasih nujno zlo. Danes poteka prepričevanje množic s slikami, videoposnetki in reportažami. Zato mislim, da ni vseeno, kako gledamo nanje. Današnji prikaz vojnih zločinov me zelo spominja na konzumiranje zla v Kafkovih pripovedih.

    »V zadnjih desetletjih je zanimanje za gladovalce zelo popustilo. Svoje dni se je prav dobro splačalo prirejati velike nastope te umetnosti v lastni režiji, dandanes pa je to docela nemogoče. Bili so drugi časi.« Tako se začenja kratka zgodba z naslovom Gladovalec. Nemški naslov – če mi dovolite minimalno pedantnost – je večplasten in nedvomno večpomenski: »Ein Hungerkünstler«, kar bi lahko dobesedno prevedli kot »umetnik lakote«. Kafkova pripoved je bila prvič objavljena leta 1922 v literarni reviji Die neue Rundschau. Publika se ni več zanimala za gladovalce, ker je po prvi svetovni vojni tudi sama trpela za lakoto, in to po celi Evropi.

    Franz Kafka pa sega še dlje, saj v svoji pripovedi ne prikazuje samo tragedije nerazumljenega umetnika, temveč naslika tudi sočasno družbo. »Razvedrila željna množica«, kot jo poimenuje pisatelj, je tekala iz kraja v kraj, iz cirkusa v cirkus, da bi se nagledala takih in drugačnih nastopov. Gospoda, ki gladuje za slavo, so držali v kletki, »ob lepih dnevih so zanesli kletko na prosto, in tedaj so kazali gladovalca zlasti otrokom; odraslim je bilo le zabava, udeleževali so se je pač modi na ljubo«.

    Zdi se mi, da se študije, posvečene Kafki in njegovi literaturi, po navadi osredotočajo le na nesrečne in groteskne figure njegovih pripovedi in romanov. Med branjem pa je očitno, da ga je zelo zanimala tudi bolna, iracionalna in temna plat družbe. V pripovedi Gladovalec lahko prepoznamo prav slednje: morbidno željo, da bi bili priča grozoti. Občinstvo se zabava, medtem ko si ogleduje shirano telo v kletki.

    Zgodba je sicer grajena kot velik šov krutosti. Gladovalec se je smel postiti največ štirideset dni, ker je zanimanje publike trajalo prav toliko časa. Na štirideseti dan je imprezarij napolnil amfiteater, »vojaška godba je igrala, v kletko sta stopila zdravnika, da bi gladovalcu premerila vse potrebno, rezultate so razglasili dvorani po megafonu, in naposled sta stopili mladi dami, srečni, da je ravno njiju zadel žreb«.

    Mar ni to odličen opis resničnostnega šova in body arta v pop družbi? Franz Kafka je celo prvi uvedel pojem »valetk« oziroma »velin« (»na videz sta bili tako prijazni, v resnici pa tako kruti«), ki so že takrat skušale popestriti javne prireditve.

    Starejše generacije vojnih fanatikov odgovarjajo prav taki družbi. Za nekatere se celo tragedija lahko prelevi v predmet potrošništva, ki družbo sili v vlogo pasivnega gledalca. »Družba spektakla« po Guyju Debordu, kjer se svet vrti okrog manipuliranja informacij.

    Kafka zaključuje svojo pripoved tako, da prazno kletko gladovalca namenijo panterju, ki kmalu postane najnovejša cirkuška atrakcija (»to plemenito, z vsem potrebnim prav do prenapetosti opremljeno telo je menda celo svobodo nosilo s seboj; tičala mu je nekje v zobeh«). Če bomo še naprej iskali svobodo med panterjevimi zobmi, bodo naši portreti podobni tistim Andyja Warhola, ki je obraze prekrival z vojaškimi mimetičnimi vzorci.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani