V Križu uprizorili opero Campiello

Mednarodna operna akademija, Združenje za Križ in Ribiški muzej so tri vaške organizacije, ki si vztrajno prizadevajo za kulturno rast vasi, ki je že od nekdaj razpeta med morjem in Krasom. Ob sodelovanju velikega števila vaščanov in ob podpori javnih in privatnih pokroviteljev so Križani uresničili že več velikopoteznih projektov, načrti pa se snujejo tudi za bodočnost kljub kronični finančni stiski, ki večkrat omejuje domet kriških sanj. Med temi je Festival morja srečno zaplaval že šesto leto in tokrat je otvoritev oplemenitila operna predstava, ki naj bi doživela predpremiero na Devinskem gradu v okviru poletnega festivala Gledališča v gledališču s pokroviteljstvom tržaške pokrajine, toda dež je prekrižal načrte ter prestavil premiero na dvorišče kriškega Ljudskega doma, kjer se je v jasni poletni noči zbralo polnoštevilno občinstvo.
Operno komedijo Il campiello je Ermanno Wolf Ferrari spisal l.1936 po uspešnih izkušnjah s tremi Goldonijevimi teksti (Le donne curiose, I quattro rusteghi, La vedova scaltra). Beneški skladatelj se je odločno ogradil od smernic, ki so zaznamovale glasbeno snovanje v prvi polovici 20. stoletja: njegova vzornika sta bila predvsem Mozart in Rossini, mojstra elegance, lahkotnosti in hudomušnosti, ki jih je Wolf Ferrari skušal vtkati v svoje partiture. Res škoda, da smo morali namesto orkestra poslušati elektronske klaviature, kajti najbolj žlahtne lepote zazvenijo le v originalni izvedbi, kjer se prijetni motivi prepletajo med godali in pihali in nudijo pevcem mehko podlago, ki ne potrebuje nikakršnega forsiranja. Navidezno lahkotna opera je namreč pevsko vse prej kot preprosta zadeva: vokalne linije so večkrat zelo izpostavljene ter zahtevajo izredno dovršeno tehniko, toda najprej bi osvetlila pozitivne dejavnike, ki jih ni bilo malo: vsi pevci so pokazali odlično obvladanje partiture, Aleksander Švab je izpadel kot karizmatični vodja, ki je z dirigentsko paličico, a predvsem s svojo poustvarjalno energijo, ves čas vodil svoje učence z največjo pozornostjo in natančnostjo. Glasbeni potek ni pokazal najmanjše negotovosti, čeprav je bilo tu pa tam zaznati manjše netočnosti. Dalo bi se še nekoliko izpiliti muziciranje manjše skupine godcev (Erika Kuret, Diego Celin, Alfredo Canziani in Alan Rapotec), seveda imajo tudi pevci še veliko možnosti za piljenje svoje pevske tehnike. Švab je prepričan, da pevec dozori predvsem z odrsko izkušnjo in njegovo prepričanje ni iz trte izvito, kajti nekateri učenci so pokazali lep napredek, vsekakor pa se bodo morali še bolj potruditi, da bodo svoje interpretacije lahko podkrepili z dovršeno tehniko.
Na beneškem Campiellu so se ljubili, snubili in prerekali pestri liki: bistra Lucieta - sopranistka Fulvia Mastrobuono, koketna Gasparina - Eleonora Marziali, Agnese - Atsuko Koyama, tri mlada dekleta, katerih ljubezenski in poročni načrti so naleteli na raznorazne ovire, nazadnje pa se je vse uredilo, kljub vtikanju jezičnih mater - tenoristov Alessandra De Angelisa in Andree Fermija, ki sta pela vlogi »en travesti« Donne Cate Panciane in Donne Pasque Polegane ter mezzosopranistke Jung Mi Kim v vlogi Zorzetove matere Orsole. V ljudski okvir se je vrinil neapeljski plemenitaš Cavalier Astolfi, ki ga je dokaj prepričljivo interpretiral baritonist Tommaso Caramia. Tenorist Claudio Minardi je bil Zorzeto, dve pomembni basovski vlogi - ljubosumnega krošnjarja Anzoleta in nadutega plemiča Fabrizia dei Ritorti - pa sta odpela Goran Ruzzier in Andrea Colafemmina. Opera bo po štirih kriških predstavah zaživela tudi v Zgoniku (5 .avgusta), Gradežu (7. avgusta), Vidmu (8 .avgusta) in Doberdobu (9. avgusta), zato pa ima Švab na razpolago dvojno pevsko zasedbo. Komedija je naletela na lep odziv občinstva, aplavzi so se sprožili tudi med predstavo, ki je združila tri dejanja v skoraj nepretrgan lok, na koncu pa so bili vsi poustvarjalci deležni navdušenih aplavzov.