Umrl Tone Pavček

Priljubljen pesnik in vsestranski mojster besede Tone Pavček je kljub častitljivim letom in zdravstvenim težavam,
ki so ga pestile zadnje obdobje, ostajal ustvarjalno dejaven vse do konca življenjske poti. Nedavno sta pri založbi Miš izšli slikanici s pesnitvijo o Medvedji ljubezenski zgodbi in zadnjim delom pripovedi o Juriju Muriju. Tone Pavček se je rodil 29. septembra 1928 v Šentjuriju pri Novem mestu. Po 16. letu je živel v Ljubljani, kjer je obiskoval Marijanišče. Tega so vodile redovnice, s katerimi se, kot je Pavček večkrat poudaril, ni razumel. Zaradi neprimernega vedenja, vsaj tako so ocenile redovnice, Pavčka niso sprejeli v tamkajšnjo gimnazijo. Na Marijanišču je spoznal tudi pesnika Janeza Menarta, s katerim sta postala najboljša prijatelja.
Leta 1954 je uspešno končal študij prava, vendar je kmalu ugotovil, da to ni poklic zanj. Posvetil se je novinarskemu, uredniškemu in kulturnemu delu. Delal je tudi na televiziji, od leta 1972 pa do upokojitve leta 1990 je bil tudi glavni urednik Cankarjeve založbe. Pavček se je ves čas posvečal literarnemu ustvarjanju, tako za otroke kot odrasle, neizbrisen pečat je pustil tudi kot prevajalec ruske, srbske in hrvaške lirike.
Skupaj z Menartom, Cirilom Zlobcem in Kajetanom Kovičem - ta prav danes praznuje 80. rojstni dan - je leta 1953 napisal Pesmi štirih, ki so v času predanosti kolektivizmu pomenile pomemben premik, vrnitev v intimizem. Zbirka Pesmi štirih med slovenskimi ljubitelji poezije še vedno zavzema prav posebno mesto, kar velja tudi za številne Pavčkove kasnejše zbirke.
Pavček je tudi eden najpomembnejših klasikov slovenske otroške in mladinske poezije. V svojem obsežnem pesniškem opusu je med drugim z Jurijem Murijem ustvaril nepozaben literaren lik, ob čigar dogodivščinah - Juri Muri v Afriki in Juri Muri drugič v Afriki - so odraščale številne generacije otrok.
Posebej je treba omeniti Pavčkovo esejistično pisanje, zlasti v treh delih objavljeno knjigo Čas duše, čas telesa (1994, 1997, 2004). Za svoje pesniško in prevajalsko delo je prejel vrsto nagrad in priznanj, med njimi več Levstikovih. Podelili so mu tudi Sovretovo nagrado, večernico in veronikino nagrado. leta 1984 je prejel nagrado za življenjsko delo. Pavček je bil izjemno zavezan mladim, zato ni naključje, da ga je Unicef leta 1996 imenoval za enega svojih ambasadorjev.
Pavček se je vidno uveljavil tudi kot družbeni in politični delavec, še posebej v času osamosvajanja Slovenije. Med letoma 1979 in 1983 je bil dva mandata predsednik Društva slovenskih pisateljev in je odločno nasprotoval jugoslovanskim unitarističnim prizadevanjem. Med letoma 1986 in 1990 je bil poslanec slovenske skupščine in je na množičnem zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani leta 1989 prebral za osamosvojitveni proces pomembno Majniško deklaracijo.