»Včasih mi je nerodno, ker ljudje spoznavajo realno Makedonijo na podlagi mojih filmov, Makedonci pa pričakujejo, da bomo jaz in moje filmske stvaritve lahko rešili njihove probleme v državi. Pa saj to je nemogoče. Saj so le filmi ...« Nobene absolutne resnice ne ponujam, vsakič pa skušam razmišljati o človekovem položaju nasploh, hiti pojasnjevati veteran makedonskega filma, režiser Milčo Mančevski, ki sicer priznava, da na svoji veličastni zemlji vsakič najde pravi navdih. V Makedoniji se namreč dogaja tudi njegov najnovejši film Majki - Matere, ki je v četrtek slovesno uvedel vsakoletni Trst film festival v gledališču Miela. O njem in o marsičem je včeraj z avtorjem tekla beseda v kavarni Tommaseo.
Mančevski že več let živi v Ameriki, kamor se je odselil, da bi študiral režijo; tam je opravil svoje prve korake in z inovativnimi reklamami ter glasbenimi videospoti takoj prodrl v svet filma, v katerem se je leta 1994 dokončno uveljavil z nepozabnim prvencem Pred dežjem (Before the rain). Takrat je prvič »segel« po Makedoniji, sicer le po spominih nanjo in osebnih občutkih, z oddaljenim pogledom tujca, tako da bi lahko bil Pred dežjem postavljen v katerokoli okolje, meni avtor. Pred časom pa se mu je med snemanjem dokumentarca o Makedoniji za neko turistično agencijo, spet stožilo po domači zemlji, po njeni raznoliki pokrajini in družbi, tako da se je odločil za umetniški poklon domovini. Matere namreč od vseh njegovih filmov najbolje prikazuje današnje življenje v Makedoniji, pravi Mančevski.
Film je razdeljen na tri dele, na tri ločene zgodbe, ki temeljijo na realnih dogodkih in ravno tako realnih človeških likih: na nemarnih in odsotnih materah, ki otrokom dovoljujejo, da počnejo, kar se jim vzljubi, celo, da obtožijo nedolžne ljudi spolnega nasilja, pa na zapuščenih in osamljenih starcih, ljubeznivih in pozornih ženskah, ki so lahko žrtve serialnega morilca. Mančevski se je odločil za nekoliko neobičajno obliko pripovedi, saj je klasični fikciji dodal dokumentarni del. »Želel sem se preizkusiti v različnih filmskih oblikah in govoricah. Komercialna kinematografija ostaja namreč že desetletja nespremenjena, klišejska, industrijska. Po zgledu bizarnih Raushenbergovih umetniških kombinacij fotografij, časnikov, blaga in celo nagačenih koz, sem se odločil za revolucionarni pripovedni miks.«