Ko je Veronica Lario igrala Cankarja …

Vsako soočanje predstavlja obogatitev in tudi literarni večer, ki je na prvi pogled zanimiv le za manjšo skupino ljudi, lahko postreže s pravimi poslasticami. In tako na večeru v tržaški gostilni Antico Spazzacamino, ki jo krasijo večjezične, tudi slovenske freske, na primer prisluhneš (večini najbrž nepoznanim) verzom, ki jih je Ciril Zlobec posvetil pokojnemu prijatelju Fulviu Tomizzi in jih je Miran Košuta mojstrsko prevedel v italijanščino: bil si na tej in na oni strani, gradil si most, odprt v obe smeri …in z nami živel muko naših dni. Ali pa izveš, da je RTV Slovenija pripravljala dokumentarno dramo o Mladoporočencih iz Ulice Rossetti, tisti Danici Tomažič in Stanku Vuku, ki ju je leta 1944 ubila uradno neznana roka, a je Miran Košuta, ki je sodeloval pri scenariju, v arhivih našel dokumentacijo o prstnih odtisih, ki bi lahko bili morilčevi …in da sedijo v gostilni ljudje, ki se spominjajo, kako je nek partizan ob povratku v kraško vas dejal, da je moral žal ubiti tudi lepo Dani …
Vaške legende? Fikcija? Natolcevanja? Kdo ve …
Zato pa ni realnost nič manj presenetljiva. Kdo bi si mislil, da je ženska, ki je v prejšnjih letih polnila časopisne stolpce kot prevarana gospa Berlusconi, nekoč polnila gledališke odre z besedami Ivana Cankarja? Bilo je leta 1976 v Verdijevem gledališču v Gorici in Veronica Lario Berlusconi se je takrat še pisala Miriam Raffaella Bartolini: bila je nadebudna in očarljiva igralka, ki je nastopala v predstavi Stalnega gledališča Furlanije Julijske krajine. Predstava je nosila naslov L’idealista, istrski pisatelj Fulvio Tomizza pa jo je priredil po Cankarjevem romanu Martin Kačur (s podnaslovom Življenjepis idealista). S podatkom je na večeru, ki ga je Slovenski klub priredil v sodelovanju s Skupino-Gruppo 85 in ob podpori Pokrajine Trst, postregla novinarka in tolmačica Devana Jovan Lacovich. Miroslav Košuta se postavitve v tržaškem Rossettiju spominja v superlativih, prav tako Tomizzevih Bolh v operi (Anche le pulci hanno la tosse), ki so izmenično nastopale na odru Slovenskega stalnega gledališča in Contrade. Drama Vera Verk pa ni dosegla takega nivoja: njena vrednost je bila predsvem politična, saj je v italijansko dramatiko vnesla delček slovenske stvarnosti.
Sredin dogodek je bil posvečen uspehu, ki so ga dela Fulvia Tomizza doživela med slovenskimi bralci: od leta 1974 so v slovenščino prevedli že 9 njegovih del, kar iz istrskega pisatelja dela verjetno najbolj prevajanega italijanskega avtorja v slovenskem prostoru. Devana Jovan je na primer med slovenske bralce prinesla Beneško dedinjo, Miran Košuta Frančiško in Obiskovalko – neizprosno fotografijo povojne Ljubljane, v kateri je Tomizza študiral in delal. Slovencem pa so najbrž najbolj blizu Mladoporočenci iz Ulice Rossetti, v katerih se najbolj zrcali Tomizzeva novinarska žilica: to je danes bolj kot roman zgodovinski dokument o tragediji neke manjšine in razklanosti slovenskega naroda …ki ostaja žal tudi sedemdeset let kasneje del našega vsakdana.