Boris A. Novak in njegov ep tudi o Trstu

Zgodovino doživljamo skozi zgodbe, ki jih slišimo od staršev, zlasti starih staršev. Gre za intimen način razumevanja zgodovine, ki je odločilen, zato je pripovedovanje zgodb višja umetnost kot zgodovinopisje. O tem je prepričan Boris A. Novak, dramatik, esejist, prevajalec in eden od vodilnih slovenskih pesnikov, ki je bil danes (22. marca) gost množično obiskane kave s knjigo v Tržaškem knjižnem središču v sodelovanju z založbama Mladika in ZTT.
Povod za srečanje je bila predstavitev druge knjige njegove epske trilogije »Vrata nepovrata« z naslovom »Čas očetov«. Delo je izšlo lani, potem ko je leta 2014 izšla prva knjiga z naslovom »Zemljevidi domotožja«, prihodnje leto pa bo na sporedu še tretji del z naslovom »Bivališče duš«. Kot je v razgovoru z Bogomilo Kravos dejal Boris A. Novak, je ep nastajal vse življenje, zanj pa je izbral najstarejšo obliko pripovedovanja v verzih: tako so si namreč v preteklosti ljudje ob ognju pripovedovali zgodbe, da bi se spomin nanje ohranjal iz roda v rod.
Knjiga »Čas očetov« je precej povezana s Trstom (v izdaji Primorskega dnevnika, ki bo izšla 23. marca, objavljamo na kulturni strani tudi spev o času osvoboditve Trsta). Delo se dotika zgodovinskih vprašanj izgnanstva, hudih dogodkov druge svetovne vojne, italijanske okupacije Slovenije, fašističnih zločinov ter povojnih pobojev, fojb in vsega hudega, kar se je zgodilo. Avtor ima pri tem občutek, da zgodovinopisje o teh dneh relativno malo ve, prav tako vedo malo tudi Tržačani, saj je bil del dogodkov izbrisan iz kolektivnega spomina. Novak je marsikaj izvedel med raziskovanjem v arhivu Radia Svobodni Trst, dragoceno pa je bilo pripovedovanje očeta Anteja, ki je bil komandant omenjenega radia: gre za zgodbe, o katerih zgodovinopisje noče vedeti ničesar, so pa fascinantne. Tu so tudi zgodbe maščevalnosti in pobojev: avtor sicer trdno stoji za stališčem, da je bil antifašistični boj edini pravilen, da pa si ni mogoče zastirati oči pred temnimi platmi in ideološkim fanatizmom. So pa tudi zgodbe sorodnikov, od katerih so eni bili meščani, drugi pa »prakomunisti«, oboji pa so povečini tragično končali.