»Na odru postanem druga Tereza«

Tereza Kesovija, nesporna prva dama zabavnoglasbenega sveta bivše Jugoslavije, je z Oliverjem Dragojevićem še edina, ki vedno in povsod do zadnjega kotička napolni koncertno dvorano. In zanimivo, v dvoranah običajno ni samo občinstvo zrelejših let! Tereza s svojo glasbeno kilometrino, glasom in temperamentom, pa naj zapoje veselo ali popevko žalostne vsebine, zelo hitro osvoji zbrane poslušalce. V soboto, 21. oktobra, ob 20. uri bo nastopila v Kosovelovem domu v Sežani, kjer bo predstavila svojo najnovejšo ploščo Oči duše in druge uspešnice iz preko petdesetletne kariere, med katero je izdala preko 30 albumov: Sva so moja proljeća u meni, Nima Splita do Splita, Nježne strune mandoline, Nono, dobri moj nono, Sviraj mi, sviraj ... Na voljo je še nekaj prostih mest (vstopnice stanejo 15 oziroma 18 evrov).
Karizmatična pevka si vedno vzame čas za vsakogar in že neštetokrat je dokazala, da ni vzvišena zvezda. Res je gospa v pravem smislu besede. Sama pa zase pravi, da je umetnica, ki je življenje posvetila petju.
Doslej ste v zasebnem življenju in profesionalnem delu doživeli marsikaj. Kako je vse to vplivalo na vas in kaj vam pomeni prijateljstvo?
Res, bilo je vsega, včasih tudi preveč. Spoznala sem marsikaj, od metanja polen pod noge, prepirov zaradi »rekla - kazala«, ljubosumja na delovnem področju, klevet, skratka, doslej sem imela pisano in razgibano zasebno in profesionalno življenje. Vendar menim, da to spada k mojemu poklicu. Sem pač medijska osebnost in to moram sprejeti. Od vedno sem »pozitivec« in tako sem plime in oseke dobro brzdala. Moram pa povedati, da je zame prijateljstvo svetinja z veliki tiskani črkami. Nimam sto prijateljev, ampak dva in to sta res prava prijatelja. Slovenci imate prelepo popevko na to temo, napisal jo je Andrej Šifrer in jo večkrat zapojem na nastopih, pa tudi sama si jo zapojem - za prijatelje si je treba čas vzet, se poveselit in kdaj znat potrpet ...
Med vojno na Hrvaškem ste morali zapustiti dom, vašo domovino. Ste si kdaj prej predstavljali,  da bi se kaj takega lahko zgodilo?
Ne, nikoli! Nikoli si nisem mislila, da bi lahko tisti, ki so me oboževali, nekega dne oropali in zažgali moj dom, mi vzeli vse imetje, mi odnesli predmete, ki so mi resnično veliko pomenili, ki so bili delček mojega življenja. Odnesli so tudi najdražje spomine, celo družinske fotografije. Tega ne bom mogla nikoli pozabiti, kajti s tem je odšel delček mene, mojega življenja.
Kako si razlagate tako dolgo in uspešno glasbeno pot? S tolikšnim uspehom se lahko pohvalita samo vidva z Oliverjem Dragojevićem ...
Ljubezen, ljubezen in še ljubezen, ki jo iskreno darujem svojemu občinstvu, ki ga ljubim in zelo spoštujem. To je skrivnost moje dolge uspešne glasbene kariere. Važno je pokazati ljudem, da jih imaš rad, da si z veseljem v njihovi družbi. Zelo pomembno pa je tudi, da jih nikoli ne prevaraš. S svojim občinstvom kaj hitro vzpostavim občutek domačnosti, pogovarjam se o vsem, tudi o mojem prehladu, če pojem z gripo, ki mi ni prizanesla niti z vročino, če preživljam hudo stisko ali bolečino, vendar ne spregovorim o tem, da bi se občinstvu zasmilila, ni to v mojem karakterju, ampak zaradi tega, da me občutijo za svojo, da vedo, da sem, kljub temu, da stojim na odru, popolnoma navadna, normalna ženska z enakimi problemi, tegobami, skrbmi.