Japonska alternativna družina

Sredi mestnega naselja, ravno med stolpnicami v Tokiu, živi dokaj posebna družina - mati, oče, babica in dva otroka. Tako se vsaj gledalcu zdi na prvi pogled; družinski poglavar je zidar, njegova žena dela v čistilnici, z njima živi priletna nona, ki prejema pokojnino, in deček. V kratkem pa se jim pridruži še simpatična deklica. Njihov vsakdan je podoben tistemu številnih družin, pa čeprav otroka ne hodita v šolo in tudi ostali člani se ne posvečajo običajnim opravilom. Nedeljski izlet na morje prepriča gledalca, da gre za povsem normalno družinsko življenje, pa čeprav pripoved kmalu nato spet vse postavi na glavo in meja med dobrim in slabim spet izgubi vsako logiko ...
Kore'eda Hirokazu, nekakšen pripovedovalec japonskega neorealizma, je s tokratnim nežnim portretom neobičajne družine prejel zlato palmo na letošnjem festivalu v Cannesu.
Kore'edo se pogostoma omenja kot japonskega Kena Loacha, kot režiserja, ki rad pripoveduje zgodbe malih, običajnih ljudi, in tudi njegov najnovejši film pripoveduje o obrobnežih v Tokiu, ki si zamislijo čisto samosvoj družinski sestav in so nekakšni moderni Oliverji Twisti.