V svojih petnajstih pesniških zbirkah je Ace Mermolja prehodil dolgo pot, ki ga je vodila od ironičnega, mestoma igrivega razmišljanja v prvih pesniških poskusih do meditativnih tonov, v katerih se ironija še občasno pojavlja, vendar jih vse bolj globoko prežema grenko razočaranje nad življenjem, zgodovino in človekom ter ničnostjo vseh upov. Celo nad samo poezijo, ki ne vzbuja več ne strasti ne zadovoljstva niti ne ponuja vsaj tolažbe.
Toda čemu potemtakem sploh še pisati? Na to vprašanje bomo poskusili odgovoriti ob prebiranju nove Mermoljeve zbirke Moj papirnati dom (Črna skrinjica, Založništvo tržaškega tiska, 2026).Pesmi so razporejene v šest razdelkov. Zadnji, Za zaključek, obsega eno samo liriko, ki nekako povzema bistvo celotnega dela in nam ponuja ključ za njegovo interpretacijo: nihanje med pesimizmom in krčevitim – zdaj voluntarističnim zdaj pa navidezno nenamernim, skoraj nagonskim – zoperstavljanjem malodušju. Tudi v novi zbirki prevladujejo mračni toni, a vendar tu pa tam žarek svetlobe prebije temino in bralcu prišepne, da ni vse izgubljeno.
Ta dvojnost prežema celotno zbirko in se kaže kot preplet niti, ki potekajo prečno skozi vse razdelke. Med vozlišči te kompleksne tkanine smo izpostavili (le) nekaj tistih, ki se nam zdijo posebej pomenljivi tako zaradi same tematike kot tudi z ozirom na Mermoljevo poetiko: gre za opozicijske pare svoboda/meja, dobro/zlo, transcendenca/tostranskost, upanje/obup, angažma/vdanost. V spodnjih vrsticah bomo skušali nakazati nerazrešeno osciliranje med enim polom in drugim navedenih nasprotij.
Več v nedeljskem Primorskem dnevniku