Prelomne goriške dogodke 20. stoletja je opisal z delavske perspektive

Knjiga Senza patria (Brez domovine) (založba Alegre Edizioni) je ena tistih, ki obvezno sodijo na knjižno polico vsakogar na Goriškem, zanimiva pa je tudi za bralce po Italiji, kot dokazuje tržni uspeh, saj je od prve izdaje aprila letos doživela že tretji ponatis. Napisal jo je novinar in pisatelj Gabriele Polo, po rodu iz Tržiča, med drugim nekdanji odgovorni urednik dnevnika Il manifesto, s katerim se je v Trgovskem domu na pobudo ANPI-VZPI in Deželnega inštituta za zgodovino odporništva pogovarjala Anna Di Gianantonio.

Glavna junaka, brata Francesco in Luigi, delavca v tržiški ladjedelnici, sta izmišljena, tako kot druge glavne osebe, vendar je Polo skozi njihove like skušal podati tako dogajanje kot čutenje ljudi, ki so doživeli prvo svetovno vojno, sen oktobrske revolucije, zatiranje fašizma, drugo vojno, verjeli v ideale socialne pravičnosti in doživeli razočaranje najprej v povojni Italiji, kjer so se na oblast vrnili »spet isti«, in nato v Jugoslaviji, kamor so se mnogi idealistično odpravili gradit socializem.

Glavna junaka se vsak po svoje prebijeta skozi fašizem in se po zlomu Italije polna upanja pridružita Proletarski brigadi in udeležita Goriške fronte. Velikim idealom sledijo prav tako velika razočaranja. Nazadnje so poraženi, a svojih izbir ne zatajijo.

Knjiga v tekoči pripovedni obliki prikazuje zgodovino prelomnih obdobij 20. stoletja na Goriškem in to iz specifične perspektive delavskega razreda. Dogajanje je postavljeno v zgodovinski okvir, ki ga avtor v pripoved vnaša nevsiljivo, vendar dokaj verodostojno. Zanimiv je prikaz rasti ladjedelnice, ki je v dobrem in slabem zaznamovala Tržič in širšo okolico vse do današnjih dni.

Cosulichi, ki so jo ustanovili, niso bili nikakršni dobrotniki, ampak kapitalistični oportunisti, ki so se znali prikupiti vsaki oblasti, fašizmu tudi tako, da so financirali D’Annunziev pohod na Reko. V zameno so lahko pokradli stroje iz tamkajšnje ladjedelnice. Po vojni so se kajpak spet prilagodili novi oblasti in ohranili vse privilegije.

Polo v knjigi ni zamolčal zatiranja Slovencev, od požiga Narodnega doma do etničnega in razrednega zatiranja v fašističnem dvajsetletju pa do povojnih razočaranj.

Goriška fronta, več tednov trajajoča množična partizanska bitka proti Nemcem septembra 1943 nima para v Italiji, a je v državi skoraj nepoznana. Prav tako preganjanje Slovencev ali pa množični povojni odhod tržiških delavcev v Jugoslavijo. »Zdi se mi, da se prav na obrobjih, na teh območjih ob meji, jasneje pokaže zgodovinska resnica. Kot novinar iščem resnico in jo skušam posredovati bralcem, odtod zanimanje za to knjigo,« je dejal.