Aleksander Starc v Strmoglavljenjih išče neskončnost

Ko bi se Modest Mussorgski po dobrem poldrugem stoletju spet podal na razstavo in bi izbral tisto, ki jo je v nedeljo v centru Avalon pri Briščikih ponudil na ogled kontovelski umetnik Aleksander Starc, bi mu obisk verjetno navdihnil novo glasbeno umetnino. Sedel bi za klavir in skomponiral suito. V štirinajstih stavkih, kolikor je bilo razstavljenih del, a tokrat brez promenade, sprehoda od enega dela do drugega, ker bi se med skoraj 200 obiskovalci težko sprehodil. Naslov mu ne bi delal težav, saj bi se mu ponudil kar sam od sebe: Kipi z razstave.

Med nepremičnostjo in gibom

Aleksander Starc je kot Kosovelov labod. V svojih kipih išče neskončnost. Kaj drugega kot to pomenijo vse tiste njegove upodobitve grčastih korenin neznanih dreves, ki z lesenimi ptičjimi peresi krilijo v nebo. Ali pa jadrnici, ki ju veter vodi po lesenih ali bronastih valovih neznano kam. Vse - razen enega kipa - je s peresi razprto v višave. In da bi bil videz letenja poudarjen na ento potenco, je Starc postavil svoje lesene kipe na okrogle zrcalaste podstavke, da v ogledalu odsevajo proti nebu.

»Življenje skulptur ne temelji v preprosti nepremičnosti, niti v vnovičnem gibanju, temveč v z napetostjo nabitem premoru med njima,« je v strokovnem besedilu zapisala Mary Barbara Tolusso. V tistem premoru tiči biti ali ne biti. Let ali strmoglavljenje. Prav slednje - Strmo glavljenje - je Starc izbral za naslov razstave. A ne iz črnogledosti. Bolj iz lastnega, iz trde preživete življenjske izkušnje porojenega prepričanja, da lahko tudi strmoglavljenje obrodi nekaj dobrega, novega.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku