Ponedeljek, 01 junij 2020
Iskanje

Bogat izbor za vse okuse

Iz kulturne karantene: nasveti tržaškega pisatelja Dušana Jelinčiča

Trst |
24. mar. 2020 | 10:25
Dark Theme

Ta vmesni čas, ko smo prisiljeni, da se bolj držimo doma zaradi grožnje virusnih obolenj, lahko predstavlja tudi blagoslov, saj se lahko lotimo branja tistih knjig in ogleda tistih filmov, za katere nismo nikoli imeli časa, pa bi si tako želeli.

Pri knjigah bi se držal pri aktualnosti sedanjega stanja nevidne, a temne grožnje in vseh njenih družbenih in psiholoških odtenkov. Začel bi z romanom Nobelovega nagrajence za literaturo, portugalskega pisatelja Joséja Saramaga, Esej o slepoti. Naj vas naslov ne zavede. Gre za napeto pripoved, v kateri je protagonist zlo v obliki slepote, ki zajame celotno družbo. Saramagova metafora o padcu moralnih vrednot sodobnega sveta je literarno izvirna, podobnost s sedanjim stanjem pa je na dlani: ko nas napade tisto neznano, na katero nismo pripravljeni, izgubimo razsodnost in se prepustimo najnižjim nagonom, ob tem pa nastanejo hierarhije, kjer preživi le tisti, ki pregazi bližnjega.

Idejno podoben, kjer pa je metaforično zlo jasno nakazano (nacizem, a lahko bi bilo karkoli: rasizem, novi fašizem, imperializem ipd.) je vrhunski roman francoskega Nobelovca Alberta Camusa Kuga. Tudi tu se pokažejo vse razsežnosti nebrzdanega širjenja nenadzorovane mase zla, ki razjeda željo po uporu proti negativnim silam, ki pa so, kljub avtorjevemu pesimizmu, premagljive s strani skupnega naprezanja najžlahtnejšega, kar se nahaja v nas.

Ko sem prvič prebral roman argentinskega pisatelja Ernesta Sabata Grobovi in junaki (to je moj naslednji bralni nasvet, čeprav bi ga najraje dal na prvo mesto), se mi je odprl nov svet. Zlo se tu nahaja v labirintih duše, širi pa se po tunelih slepote, ki gnezdi v njenih najtemnejših kotičkih. Ni naključno, da je osrednje poglavje romana naslovljeno Poročilo o slepcih in ga nekatere založbe objavljajo kar ločeno od knjige same, podobno kot počenjajo z Legendo velikega inkvizitorja, ki jo često ločujejo od osnovnega teksta Bratje Karamazovi Fjodorja Dostojevskega. Prav ta roman, kot tudi vsaj Zločin in kazen, ne spada med moje predloge za sedanji kužni čas, ker menim, da ju je vsak povprečno navdušen bralec že prebral. Enako velja tudi za Leva Tolstoja z delom Vojna in mir ter vsaj še Ano Karenino.

Opozoril bi še na dve knjigi, ki sta primerni za ta čas. Gospa Dalloway Virginie Woolf in Biljard ob pot desetih Heinricha Bölla. Angleška pisateljica je s svojim tokom zavesti nakazala, da je vse v naši duši in da je tisto, kar ji slučajno ubeži, le nenadzorovana utvara, Böll pa je temu dodal še boleči zgodovinski, družinski in kolektivni spomin.

Sicer pa, če se bo virusna kriza zavlekla za daljši čas, ga lahko končno izkoristimo za branje klasikov. Umetnine Dostojevskega in Tolstoja ste gotovo že prebrali, morda pa le niste Don Kihota Miguela de Cervantesa, romanoc Moby Dick Hermana Melvilla in Mož brez posebnosti Roberta Musila. Ti teksti so mi veliko dali, a nobeden toliko kot sedmerica romanov Marcela Prousta Iskanje izgubljenega časa. Skupno je 4000 strani, a ko se pregrizeš skozi to nelahko branje, se zagotovo spremeniš in razširiš svoja duhovna obzorja. Osebno poznam le dve osebi, ki sta to storili. Ena je žal že pokojna in si je za ta podvig vzela vse študentsko poletje, druga pa je pek, ki se je predčasno upokojil, da bi lahko užival v svojem resničnem veselju: branju.

Če pa se hočete ob branju le razbremeniti, vzemite v roke grmado kriminalk in uživajte ob njih, če vam ta žanr seveda ustreza. Pri tem ne morem mimo neprekosljivega Henninga Mankella, ki je s komisarjem Wallanderjem dokončno potrdil, da je lahko kriminalka literarna umetnina s širokim socialnim in duševnim spektrom. V svetlo tradicijo švedskih piscev kriminalk spada tudi Stieg Larsson s svojo sago, trilogijo Millenium, ki jo je po prezgodnji smrti avtorja nadaljeval švedski pisatelj David Lagercrantz. Skupno šest knjig pustolovščin Lisbeth Salander in Mikaela Blomkvista na ostrini britve je pravi estetski in literarni užitek. Če se vrnemo v Trst, imamo kvalitetne kriminalke Veita Heinichena, v katerih smo tudi Slovenci bogato zastopani. Sicer pa imamo tudi Slovenci svojega »Šveda«, saj je Tadej Golob s svojo trilogijo (Jezero, Leninov park in Dolina rož takoj stopil vštric z njimi.

Čas za vrhunske filme

Če ste siti knjig, pa se lahko posvetite filmom. Morda je zdaj končno napočil čas, da si sistematično ogledate vrhunska dela velikih režiserjev. Že pred leti, ko sem se pripravljal za Himalajo, pa nisem imel časa, da bi šel tekat na Kras, sem s sobnim kolesom prekolesaril (odličen trening!) celotni filmski opus režiserjev Stanleyja Kubricka, Ingmarja Bergmana in Michelangela Antonionija. Užival sem ob filmih, kot so Full Metal Jackett, Lolita in Sedmi pečat ali ob trilogiji nekomunikativnosti (Noč, Mrk in Pustolovščina), pa še idealno sem bil pripravljen za visokogorske napore. Tem bi med stotinami umetnin iz povsem različnih razlogov dodal še vsaj filme Tatarska puščava po Buzzatijevi predlogi, Velika sreda režiserja Johna Miliusa in Bivši prijatelj Kid (Pat Garrett and Billy Kid) Sama Peckinpaha, kjer v sicer manjši vlogi nastopa celo Bob Dylan. Vsi v taki ali drugačni obliki obravnavajo minljivost časa, a nikakor ne vsiljivo, temveč skoraj božajoče. Na koncu pa nas vseeno prešine, da je čas nepreklicno minil in da morda le ni bil izlit v pesek.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava

$tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

Za katero prepoved si najbolj želite, da bi jo odpravili?

6. maj. 2020 | 17:24
Prepoved ležanja na plaži
Prepoved prostega prečkanja meje
Prepoved obiska prijateljev
Prepoved skupinskih športov
Prepoved normalnega obratovanja barov in restavracij
Vse sedanje prepovedi so na mestu
Prikaz rezultatov

Glasovanje zahteva prijavo