Boris Pahor o spominih na špansko gripo in »koronačasu«

Boris Pahor je eden redkih Zemljanov, ki so na lastni koži doživeli dve pandemiji – leta 1918 špansko gripo, leta 2020 pa novi koronavirus. Tržaški pisatelj ta čas preživlja na svojem domu na Kontovelski rebri, kjer, kot pravi, ničesar ne pogreša. Španska gripa pa ga je ob koncu prve svetovne vojne priklenila na posteljo v družinski hiši na Škorklji, kamor se je družina Pahor preselila – tretjič v petih letih, kot je zapisal v svoji avtobiografiji Moje suhote. Izkušnja s pandemijo, ki velja za eno največjih katastrof v človeški zgodovini (med letoma 1918 in 1920 naj bi umrlo med 50 in 100 milijonov ljudi), je bila za družino Pahor tragična. Za to gripo so namreč obolevali in umirali zlasti mlajši ...

»Spomine na tisti čas sem obudil za francosko prijateljico Anne-Marie Mansuy, ki jih je objavila v reviji Causeur,« nam Boris Pahor zaupa med daljšim telefonskim pogovorom in v isti sapi takoj doda, da je v članku marsikatera netočnost. Spomine na špansko gripo poskusimo rekonstruirati skupaj. »V mojem spominu se je ohranilo nekaj podob. Hiša na Škorklji s koščkom zelenja, na griču nad Caffè Fabris, ki ga danes ni več. Tu smo takrat živeli z družino, v kateri smo bili ob mami in očetu še trije otroci – Mimica, Evelina in jaz. Očeta so med prvo svetovno vojno poslali v Pulj, kjer je bil arzenal avstro-ogrske mornarice. Mi smo ležali v postelji z gripo. Druga podoba je mama, ki je v omotici padla s postelje in sem ji skušal jaz, petleten, pomagati. Spominjam se žeje. Morda nam je ena od branjevk s Ponterossa, kjer je nono imel stojnico (živel je na bližnji Ulici Rossini), prinesla nekaj čaja, ne vem ... Na tretji podobi je oče, ki fotografira mrtvo Mimico. Štiriletna sestrica španske gripe ni preživela. Doma je bila velika žalost.«

V trenutnem koronačasu Boris Pahor, ki bo avgusta dopolnil 107 let, ne pogreša »nič konkretnega«, žal mu je samo, da ima težave z vidom, zaradi česar težko bere. »Če mi kdo piše v velikih črkah, še gre ...« Nekaj ga pa skrbi. »Na jugu Italije so nekatere družine nakupovale in na blagajni rekle, da nimajo denarja, da bi plačale. Kmalu se bo to zgodilo tudi pri nas. Kako bomo to reševali? Že večkrat sem predlagal: ustanoviti je treba univerzalni parlament, v katerem bomo diskutirali tudi 100 let, a na koncu moramo najti nov smisel. Da naša zgodovina ne bo več zgodovina Aleksandra, Napoleona, Mussolinija, krvi. Potrebujemo zakon, na podlagi katerega ne bo nihče več ne lačen ne žejen.«

Starosto tržaških pisateljev smo vprašali, ali ima kakšno željo, ko bo čas prisilne karantene mimo. »Upam, da bodo italijanske oblasti objavile poročilo mešane slovensko-italijanske komisije. To sem napisal tudi v pismu predsedniku italijanske republike Sergiu Mattarelli, ki ste ga v vašem časopisu objavili. Nujno se mi zdi, da se to zgodovinsko poročilo objavi. Upam, da bo potem konec zmerjanja in laži, ki smo jim vsako leto priča ob 10. februarju. Zakon, ki je uvedel dan spomina na fojbe in eksodus, je nepošten.«

Za konec pa še knjižni nasvet. »Bralcem bi svetoval dve knjigi Alberta Camusa. Kuga je nedvomno zanimivo branje, v njej tako natančno obravnava kugo, da vidiš pred očmi drugo zlo – nacizem. Zlasti pa bi rad, da bi ljudje prebrali Upornega človeka. Ta knjiga je politični evangelij. Vemo, da je bil Jezus Kristus največji upornik. Najbrž bi bilo boljše, če bi tudi jaz postal kristjan, saj bi tako živel tudi po smrti. Mene pa po smrti ne bo več: smrt vzame telo in dušo, saj se je duša rodila s telesom – nekaj je podedovala od staršev, nekaj od knjig ... «