Italijanski pevec, basist in skladatelj Max Gazzè se je glasbeno "rodil" v Bruslju. Ko ga je pred slabim mesecem Luca Barbarossa v oddaji RadioDue Social Club vprašal, kakšen je evropski Bruselj, je mirno odgovoril: "Tak, kot številna italijanska mesta, na primer Trst." Nekaj dni pozneje je Gazzè krenil na koncertno turnejo po Italiji, ki ga je pretekli ponedeljek pripeljala prav v Trst.
Koncert ni bil rutinski glasbeni nastop uveljavljenega italijanskega pevca. Bil je pravi glasbeno-vizualni spektakel. Celo nenavaden, saj je nenavadno, da pevec s svojo skupino odpoje in odigra prve štiri pesmi, ne da bi ga gledalci v skoraj razprodanem tržaškem gledališču Rossetti sploh videli. Le slišali so ga. Pogled nanj je zastiral pajčolanasti ekran, ki je prekrival celoten oder, na katerem so se pretakali projicirani posnetki. V neorealistično črno-belem uvodu se je nad ruševinami mesta na gugalnici gugala v hrbet posneta deklica. Z odra se je slišal le Gazzejev glas, ki je pel o tem, kar vse je sedaj dovoljeno in sprejeto, o zaklenjenih srcih, o izgubljenem smislu življenja.
Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.