Torek, 16 julij 2024
Iskanje

Jeklena zavest rastoče besede

Bo matična domovina le sprevidela, da še zmeraj živijo tudi zunaj meja njeni otroci, čeprav jim je ugasnil stoletni Svetilnik?

Trst |
5. jun. 2022 | 9:12
Dark Theme

Priloga je na voljo v PDF obliki.

Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi, in vendar mi je, kot da se Boris še ni poslovil. Čutim ga še zmeraj, soseda v bregu pod Kontovelom, priklenjenega na občudovanje zaliva in na mesto, ki mu je posvetil svoje pero in življenje. Na ekranu današnjega sončnega dne pa se mi vrstijo prizori in besede, ki naju vežejo že iz srednješolskih let, odkar sem zalistal v čarobno knjigo, ki sem jo ta hip odložil na svojo desno, da jo med tipkanjem lahko pobožam. Ali berem: Boris Pahor, Moj tržaški naslov. Založila in izdala jo je Gregorčičeva založba v markantni opremi Lojzeta Spacala leta 1948, bilo pa ji je usojeno, da ostane moje najljubše Pahorjevo delo.

Najljubše mi je zaradi mesta v naslovu, zaradi globokih čustev, ki so se razvejala v naslednicah, in zaradi drobcenega pisanja na zavihku: “Ta knjižica naj bo danes, ko je bitka za slovensko besedo še zmeraj naš vsakdanji kruh, prvo priznanje generaciji, ki ji je bila ta bitka najvišji smoter življenja. In še naj bo ta knjižica klic k ponosu in samozavesti našim slovenskim dijakom in tržaški slovenski mladini. In še naj bo klic k edinosti v obrambi slovenske kulture, k ostvaritvi samonikle tržaške sodobne slovenske književnosti. Naj bo za nas Slovence, ki živimo na prepihu, ki smo na križišču svetovnih cest, jeklena zavest, da mora slovenska beseda pogumno rasti, rasti nemotena ob plimi in oseki dnevnih trenj.”

V dijaku porajajoči se avtor je zaslutil svojo pot.

Slava čez mejo, pisatelj pa ne

O bližanju in sodelovanju z neuklonljivim borcem sem svoje že povedal in zapisal. Bila sva na istem bregu, čeprav ne zmeraj istih misli, zato sem bil med ustanovitelji revije Zaliv, po tretji številki pa sem se umaknil; ne prvi ne zadnji. Kot človek je znal biti zamerljiv, kar pa v mojih očeh ni nikdar zasenčilo pisatelja in borca. Ko je prihajal v Ljubljano, sem ga nekajkrat povabil na čaj, dokler ni vabila zavrnil: “Nimam časa, da bi ga zapravljal z nekom, ki ne sodeluje v Zalivu!”

Trudil sem se, da se ni moj odnos do njega v ničemer spremenil. Jeseni 1969 sem se vrnil v Trst prepričan, da je preživetje manjšine odvisno predvsem od nje same in da je primarnega pomena prav kultura. Šola, jezik, gledališče, knjiga naj nam bojo kot zalivski zrak, ki ga dihamo. Politika ima svoje interese s takšnimi ali drugačnimi predznaki, kultura svoje dolžnosti s skupnim imenovalcem. Zato sem si prizadeval zgladiti odnose s Pahorjem in z Rebulo, elitnima predstavnikoma skupnosti. Kar mi je uspelo z Alojzom, je spodletelo z Borisom, čigar prevodi so se širili po Evropi in nazadnje celo v Italiji, da je njegova slava odmevala tudi onstran meje, čez katero mu je bilo nekaj let prepovedano.

V govoru ob osemdesetletnici bazoviških žrtev pa sem ugotavljal: “Ko bi Boris Pahor živel samo devetdeset let, ki jih za človeka z njegovim križevim potom nikakor ne bi bilo malo, bi umrl v Italiji popolnoma neznan, v domovini pa domala tudi. Moral je zasloveti v Franciji in drugod po svetu, da ga je nazadnje spoznal italijanski del rodnega mesta in v tej novi luči tudi dežela Kranjska. Zdaj mu vsevprek kadijo in ga obremenjujejo s priznanji, ko da bi spirali s sebe izvirni greh, ki je v nepoznavanju stvarnosti, katere glasnik je njegov opus. Borisu Pahorju, živi priči požiga Narodnega doma, kovanemu v soju krematorijskih peči, njegovemu trmastemu vztrajanju, njegovemu sitnemu vračanju na kraj tujega zločina se moramo zahvaliti, če smo kot skupnost v nekaj mesecih napravili desetletja dolg korak na poti do svoje resnične podobe v očeh bližnjih in širšega sveta.”

Nazadnje pa je viharnik dočakal celo rokovanje z državnima predsednikoma in vrnitev Narodnega doma, ki ga je kot otrok videl v plamenih, v slovenske roke.

Svetilnik, enkraten čudež

Potem sva se srečevala redko, slišala pa redno. Pred kakim tednom mu je gospa Vera nesla telefon v posteljo. Jecljal je s težavo, povedal isto kot pred letom, kot pred desetletji: Dachau, Dora, Bergen-Belsen ... Odleglo mi je, da je še zmeraj on in z nami.

Ob lanskem Borisovem rojstnem dnevu sem pisal Rebuli, kjerkoli že je, o veri v čudeže. Končal sem z besedami, ki sem jih dolžan ponoviti: “Na koncu, dragi moj, naj ti odgovorim še na vprašanje, s katerim sva zaključila večino pogovorov: Kako je z Borisom? No, to pot lahko tudi o njem rečeva, da je tudi sam enkraten čudež. Ne le, ker še diha, pač pa ker misli razsodno in celo posega v javnost: zato Slovenija še ve za nas! Iz njene zavesti pa bo z njim izginilo tudi zamejstvo.”

Ostaja mi upanje, da sem slab prerok in sem se motil. Upanje, da bo matična domovina končno le sprevidela, da še zmeraj živijo tudi zunaj meja njeni otroci, čeprav jim je ugasnil stoletni Svetilnik.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava