Kitarist Bernard, Erik Satie in uslišani Rojc

»A ne, da je Giulio Tremonti prijel za kitaro in prišel v Trst na odprtje nove sezone džezovskega krožka Thelonious?« se je vsililo vprašanje ob pogledu na kitarista, ko je zasedel prireditveni prostor v baru Knulp. Osrednji gost večera, s katerim je krožek Thelonious uvedel 14. leto svojega delovanja, ameriški kitarist Will Bernard, je bil na las podoben nekdanjemu Berlusconijevemu gospodarskemu ministru. Seveda ni bil minister. Po tem, kar je s svojim italijanskim triom ponudil v posluh, pa je mogoče zapisati, da je bolje ministriral z notami in zvoki kot njegov nesojeni dvojnik - minister z italijanskimi denarci ...

Nova sezona krožka Thelonious je startala dan po Monkovem rojstnem dnevu, je na začetku spomnil bobnar Gioele Pagliaccia, ki z basistom Danilom Gallom dopolnjuje trio. Bobnar je spoznal takrat že znanega in uveljavljenega kitarista Bernarda v San Franciscu. Potrebno je bilo osem let, preden je trio prvič nastopil v Venetu, a se je nato kmalu razšel. Letošnje poletje se je trojica spet združila za niz koncertov. Tri dni smo vadili, se dobro ujeli in ta v tržaškem baru Knulp je bil naš nov krstni nastop, je razkril basist Gallo.

Iskanje posebne zvočnosti

Trojica je - kljub skopi pripravi - dobro uigrana. Will Bernard je kitarist 21. stoletja. V njegovem igranju ni sledov prvih proslavljenih džezovskih kitaristov, Charlieja Christiana, Wessa Montgometyja ali Jima Halla. Ni soliranja, ni virtuozizma in razkazovanja tehničnih sposobnosti. Njegov džez ni klasičen. Njegove skladbe - ker Bernard je tudi komponist - niso standardno nastavljene, s predstavitvijo teme in improviziranjem na njeno podlago. V njih je zaznati bogate primesi drugih glasbenih zvrsti, od funkyja do hip-hopa, world music vse do elektronskega eksperimentiranja.

Tudi basist Gallo se je predstavil kot skladatelj. Skladbo Erik mu je bil navdihnil Satie, a zamislil si ga je »nekoliko psihedelično«. Ko bi jo Aleksander Rojc, eden največjih izvajalcev Satiejeve glasbe, slišal, bi se verjetno namrdnil. Obraz pa bi se mu gotovo raznežil, ko bi videl dečka, ki se je po koncertu približal kitaristu Bernardu in ga lepo, v angleščini, povprašal za »skrivnosti igranja na kitaro«.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.