Sreda, 22 maj 2024
Iskanje

Ko se sloviti saksofonist ni mogel upreti vabi Rosininih orglic

Pred 50 leti je v parku nekdanje psihiatrične bolnišnice nastopil oče free jazza Ornett Coleman, njegov nastop je nepričakovano uvedla ena od tržaških pacientk

Trst |
15. maj. 2024 | 10:55
Dark Theme

Pred petdesetimi leti, 15. maja 1974, je bila, kot danes, sreda. Na območju takratne psihiatrične bolnišnice pri Sv. Ivanu v Trstu se je gnetlo ljudi. Psihiatrična bolnišnica je bila že odprla svoja vrata. Dobro leto prej se je skoznje odpeljal mestu naproti znameniti sinji Marco Cavallo, ki so ga bili s psihiatričnimi operaterji iz papirmašeja zgradili gostje dotedanje umobolnice. Na njeno in ostalih italijanskih umobolnic dokončno ukinitev je bilo treba čakati še tri leta, do izglasovanja zakona Basaglia.

In vendar, že tisto sredo je pri Sv. Ivanu vse vrelo v pričakovanju izjemnega gosta, slovitega ameriškega saksofonista, očeta free jazza Ornetta Colemana in njegove skupine.

Priprava je bila zahtevna in v mnogočem improvizirana. Koncert je bil na prostem, na malem nogometnem igrišču. Odra ni bilo, za silo so ga zgradili z manj kot meter visokimi praktikabli. Tudi ozvočenje je bilo zasilno. Le ljudi je bilo ogromno. Kakih tri tisoč, večinoma mladih.

Vstopnic ni bilo, dovolj je bil prostovoljni prispevek. Kljub tolikšnemu navalu pa ni bil dovoljšen. Zadostoval je le za kritje polovice dogovorjenega aganžmaja ameriškega džezovskega zvezdnika. Kar je predstavljalo problem. Colemanov menedžer, Nizozemec, ni dovolil nastopa brez predhodnega plačila. Vsa zagotovila organizatorjev, da bo preostalo polovico naslednjega dne poravnal sponzor prireditve, krajevna banka, niso zalegla. Ornette Coleman ni smel na oder.

Ljudje na nogometnem igrišču so sprva strpno čakali na nastop, nato se je začelo vršenje, potem vse bolj nestrpno žvižganje in bentenje.

V tistem hrušču je na oder stopila ženska. Ljudje iz umobolnice so jo dobro poznali. Bila je Rosina, tam zaprta že več kot tri desetletja. Tudi psihiatričnim operaterjem je bila znana. Bila je tista, ki je leto prej dejansko »krstila« Marca Cavalla. Med gradnjo, ko je bilo treba zanj poiskati ime, se je spomnila na konja, ki je vlekel voz s perilom po posameznih oddelkih. Imenoval se je Marco ...

Rosino je na odru sprejel velik aplavz. Bilo je, kot bi bila ona zvezda tistega popoldneva. Kar je nato tudi dejansko postala, ko je iz žepa potegnila orglice, jih približala ustom in začela igrati. Za tiste, ki so jo poznali, to ni bila novost. Z orglicami si je krajšala dneve, njene melodije so parale samoto, pozabavale druge, podarile kanček ustvarjalne človečnosti tistemu kraju razčlovečenja.

Na praktikablih se je iz Rosininih orglic oglasila melodija ljudske pesmi. Ljudje pred odrom so utihnili in ji prisluhnili. Melodija je poletela tudi v zaodrje. Ornette Coleman jo je slišal in se ni mogel upreti tisti glasbeni vabi. Stopil je na oder, se približal Rosini in note njegovega saksofona so se pridružile zvoku orglic. Kar nekaj časa sta igrala tako – sloviti džezist in gostja tržaške umobolnice – v verjetno najbolj neobičajnem duetu vseh časov, dokler jima ni prav tako znani ameriški bobnar Billy Higgins podaril svojo ritmično podlago. In ko sta na oder stopila še kontrabasist Sirone Norris Jones in kitarist James Ulmer, se je Rosinina ljudska pesem čudežno prelila v novo, čudovito, edinstveno džezovsko skladbo.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava