Ponedeljek, 05 december 2022
Iskanje

»Letizie Battaglia ni zanimalo kako, ampak kaj fotografira«

Intervju s Francesco Alfano Miglietti, kuratorko razstave Fotografija kot življenjska izbira, ki bo do prihodnje nedelje na ogled v Galeriji Jakopič v Ljubljani

26. sep. 2022 | 8:22
Dark Theme

Umetnostna kritičarka Francesca Alfano Miglietti je bila sodelavka fotografinje Letizie Battaglia, ki je umrla aprila letos. Povezovale pa so ju tudi prijateljske vezi. Alfano Miglietti je uredila razstavo Fotografija kot življenjska izbira, ki je še do prihodnje nedelje, 2. oktobra, na ogled v ljubljanski Galeriji Jakopič.

Razstavo ste zasnovali skupaj z Letizio Battaglia, ko pa so gledalci v Ljubljani lahko vstopili v Galerijo Jakopič, da bi videli njene fotografije, nje že ni bilo več.

Nerada govorim o tem. Že ko je umrla Lea Vergine, s katero sem sodelovala, me je več časopisov prosilo, naj kaj povem o njej. Ni mi bilo všeč. Enako je z Letizio. Sama pri sebi sem odločila, da ljudje, s katerimi sem delala, nikoli ne bodo umrli, ker jih nosim v sebi. Dokler bom živa, jih bom nosila v sebi. Pa tudi zato, ker je bila Letizia živa in avtentična oseba.

Kakšna je bila?

Spraševala me je, zakaj ji ne pošiljam več poezij. Vsake toliko me je vprašala, zakaj jo imam tako rada. To mi je bilo prisrčno. Reči moram, da me je zelo razžalostilo, ko sem jo tu, v Ljubljani, videla na fotografiji in v videoposnetkih, na katerih je tudi videti znake njene bolezni. Imela je razpokane ustnice in madeže na koži ... Ni ji bilo lahko. A vse to ni spremenilo njenega pristopa do življenja, ki je bil borben. Ostala je zvesta sama sebi.

Včasih nekdo zaslovi zaradi svojega dela na nekem področju in potem ostane s tem zaznamovan celo kariero. Za Letizio Battaglia je bila to mafija. Jo je to dušilo? Za razstavo ste izbrali malo fotografij mafijskih umorov, te, ki ste jih, pa so na koncu razstave ...

Res je. Malo jih je in tudi majhne so. Vsako stvar je mogoče spektakularizirati. Tudi mafijo. Veste, Letizia ni fotografirala v barvah. Na začetku zato, ker je sama razvijala in tiskala fotografije, skupaj z drugimi kolegi so imeli majhno fotografsko agencijo. Tudi takrat, ko je fotografije že razvijala in tiskala v fotografskih delavnicah, se ni odločila za barve. Ker je pravila, da je to pornografsko.

Črno-bela je kot nekakšen filter med realnostjo in osebo, ki to opazuje. To velja tudi za črnobele fotografije žrtev mafije. Pred leti je v fotoaparatu imela barvni film. Vedno je hodila s fotoaparatom okrog vratu. Naletela je na tragičen prizor otroka, ki je bil po nesreči ustreljen v mafijskem obračunu. Videti je otroka in cesto, polno krvi. To fotografijo je sanjala vsako noč, pravila je, da je ne more pozabiti. Ker je bila barvna in je postala realna. Pornografije zla ni marala, črnobela pa je vzpostavila distanco.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava