Marsikomu začrtali pot

18. maj je za vse ljubitelje post punk glasbe s solzami zapisan datum. Na ta dan je namreč pred 40 leti napravil samomor pevec in lider angleškega benda Joy Division Ian Curtis.

Curtis in njegovi Joy Division nimajo „vidnega“ mesta v moji privatni diskoteki. Če se ne motim, sameva pod črko J (da, svojo diskoteko manjakalno urejam po abecednem redu) med nepozabno Janis Joplin in železnimi Judas Priesti tudi zbirka uspešnic skupine Joy Division. Iz tega je jasno, da nisem imel pojma o tragični obletnici, ki poteka ravno te dni. Na to pa me je opozoril moj glasbeni guru, izvedenec glasbe iz 80., čigar imena vam seveda ne morem razkriti.

Današnjo rubriko posvečam zaradi tega Ianu Curtisu in bendu Joy Division nasploh, ne pa točno določeni plošči. Skupina je nastala v drugi polovici 70.. Kaže, da sta se leta 1976 prijatelja Bernard Sumner in Peter Hook odpravila na koncert zasedbe Sex Pistols. Nastop angleških pankerjev je mlada fanta očaral, razumljivo, saj so Pistolsi takrat postajali pravi anti-pop mit in nosilci novonastale pank scene. Že nekaj dni kasneje sta fanta s prijateljem Terryjem Masonom ustanovila bend, kmalu pa se jim je pridružil še pevec Ian Curtis. Skupino so poimenovali Warsaw, Masona je zamenjal bobnar Stephen Morris, leta 1978 so ime spremenili v Joy Division, že leto kasneje pa je zagledala luč prva kratka plošča An Ideal For Living. Zasedba si je v kratkem izborila vidno mesto na takratni angleški new wave sceni, čeprav se je od nje kmalu oddaljila in z zasedbami The Cure ter Siuoxsie And The Banshees ustvarila novo podzvrst post punk. Ian Curtis si je že v najstniških letih izoblikoval status „posebneža“, s svojim neobičajnim okusom za modo, pisanjem poezij in „filozofiranjem“. Občjutljivega in „mračnega“ fanta je še dodatno prizadela epilepsija, ki mu je večkrat onemogočala nastope v živo. Prekomerno uživanje močnih zdravil, nesrečna poroka in depresija so še dodatno pripomogle k temu, da se je pri 23. letih odločil za vrv. Vse te njegove lastnosti in izkušnje pa so do takrat prihajale na dan v glasbi in besedilih Joy Divisionov. Bend je pred tragičnim koncem svojega pevca, v dveh letih izdal dve plošči. Niso bili pankerji, dejstvo pa je, da so bili pod njegovim vplivom in energija, ki so jo sprožali je bila podobna. Moj osebni glasbeni guru ima (tudi) tokrat prav. Brez njih razni Depeche mode, Sonic Youth, U2 in še marsikateri zagotovo ne bi zveneli tako, kot zvenijo. Curtisova Love Will Tear Us Apart, ki je izšla po pevčevi smrti in je še danes edini bendov hit, pa je dejansko postal njegov »epitaf« ...

Ian Curtis (1956–1980)

Joy Division

Post punk, dark rock