Prijava
Dark Theme
Glasbena dediščina iz osemdesetih je danes še vedno aktualna. Pop in rok sceni, ki nostalgično gledata na glasbene ritme izpred štiridesetih let, sta še najbolj aktivni na angleškem otoku – tu mislim na bende, kot so Franz Ferdinand, Bloc Party in Editors. Iz določenega zornega kota pa se glasba benda White Lies približuje tudi ameriškemu valu new wave glasbe (The Killers, Interpol), a tudi ritmom Kanadčana The Weeknd.
Člani White Lies nam po triletnem premoru ponujajo nove komade v ploščku Night Light. Album je izšel pred dvema tednoma, izdala pa ga je belgijska neodvisna založba Play It Again Sam Recordings.
Night Light je že sedma plošča angleškega tria, doma iz Londona. Prvi album To Lose My Life ... je bend izdal leta 2009 in z njim takoj zaslovel. Pevec, kitarist in pianist Harry McVaigh, basist in avtor besedil Charles Cave ter bobnar Jack Lawrence – Brown so po izidu prve plošče veliko koncertirali in to ne le na angleških tleh. Nastopili so tudi kot predskupina na mednarodnih glasbenih turnejah zasedb Coldplay, Kings of Leon, Muse in Glasvegas. S pomočjo bolj znanih bendov so se tako predstavili širši publiki. Po dveh letih je bend izdal nov plošček Ritual, leta 2013 pa album Big TV. Istega leta so fantje nastopili na glavnem odru znamenitega Reading festivala in tako vsem dokazali, kam spadajo. Plošči Friends je leta 2019 sledila še dobra Five, nato pa je bendu, tako kot ostalim, zagodla svetovna pandemija. Mc Vaigh in tovariši so morali prestaviti svetovno turnejo in se s težavo lotili snemanja novih komadov. Tako je z nekoliko različnim postopkom nastal album As I Try Not To Fall Apart, ki je nato zagledal luč leta 2022.
White Lies pa se kot švicarska ura, točno po treh letih vračajo danes z novimi skladbami. Maja nam je bend najprej ponudil prvi single Nothing On Me. Gre za poskočno, synth rok skladbo, s katero vabijo fantje svoje oboževalce na plesišče. Manj kot tri minute dolga pesem, pravi hit. Dva meseca kasneje je prišel na vrsto drugi single In The Middle. Tudi v tem je očitno, da je bend poln novega elana. Več je kitar in nasploh dobre volje.
Album je skupina tokrat posnela v živo v londonskem glasbenem studiu Church Studios in tudi to se pozna. Producentsko plat je podpisal Riley MacIntyre, za miks pa je poskrbel Chris Coady. V devetih komadih zaznamo veliko pozitivnih vibracij, manj je tiste tegobe, ki je bend obdajala v prvih letih, ko je bil pod vplivom starejših velikanov Joy Division ter Talking Heads. S tem v zvezi bo na primer Juice prav gotovo postala uspešnica na koncertih benda. Going Nowhere spominja na ameriškega rokerja Brucea Springsteena, komad Night Light pa je bolj introspektiven. Zanima me, kako bodo nove pesmi zvenele v živo.
Night Light
White Lies
New wave, synth pop-rok
Play It Again Sam, 2025
