»Gre za spomenik generaciji, ki je dala skozi vojno in toliko pretrpela«

Na malem odru Slovenskega stalnega gledališča (SSG) si je do konca meseca še mogoče ogledati ponovitve Balade o trobenti in oblaku, ki jo je na podlagi istoimenskega romana Cirila Kosmača ustvaril režiser Žiga Hren (1998) in z njo požel nemalo uspehov.

Balada je vaše magistrsko delo. Kako je potekal ta proces? Kako je prišlo do koprodukcije z Mini Teatrom?

Najprej sem se sam odločil, kaj bi rad delal, in to je bilo pod okriljem akademije. Ko se mi je izrisalo, da bom vseeno potreboval vsaj štiri igralce, je Mini Teater ravno objavil razpis ob svoji 25. obletnici: odločili so se, da k sodelovanju povabijo mlade ustvarjalce, kar se je meni zdela odlična priložnost, tudi ker je na magisteriju zaželeno, da pripraviš predstavo v koprodukciji. Zato sem prijavil Balado, za katero sem takrat že imel malo izdelan koncept. Šele ko sem se dogovoril za to sodelovanje, sem zares sestavil ekipo za predstavo. Čeprav gre za študentsko predstavo, sem nam hotel zagotoviti znosne pogoje. Za ta projekt smo vsi dobili honorar.

Ni bil klasičen dvomesečni proces, delali smo od konca aprila do začetka oktobra, okrog pet mesecev z enomesečno poletno pavzo. Vmes sem tudi zamenjal zasedbo. Takrat sem čutil, da je tako najboljše, vsekakor pa je šlo za sporazumno odločitev. Že na začetku sem povedal, da lahko vsak na katerikoli točki odstopi.

Je bil pa pravi vrtiljak. Soočili smo se z veliko izzivi. Tudi zato, ker je projekt poln »prvič«: prvič sem delal z vsakim iz ekipe, prvič sem tako rekoč pripravil profesionalno predstavo ... Za tri izmed igralcev pred prvo vajo sploh nisem vedel, kako igrajo, zanašal sem se samo na pogovor in na priporočila njihovih mentorjev. Potem smo pa še prvič prišli na Borštnika in na druge festivale in celo dobili nagrado. Nihče si ni mislil, da lahko magistrska predstava sploh pride v tekmovalni program Borštnikovega srečanja.

Kako pa je prišlo do tega, da gostujete v Trstu?

Direktor Danijel Malalan me je kontaktiral prek Mije Špiler, ki je producentka na akademiji, in nas povabil, da bi prišli v Trst. Seveda sem bil takoj za. Meni bi bilo idealno, če bi predstavo delali nekje na Primorskem, saj je Kosmač močno vezan na ta prostor. V bistvu sem se spraševal, kako bo sploh zvenel v Ljubljani. To, da je predstava zdaj v Trstu, in ne samo - bila je tudi v Tolminu, Portorožu, odhaja v Gorico ... Skratka, to, da imamo zdaj pravo primorsko turnejo, se mi zdi največja zmaga za to predstavo. Govori namreč o zgodovinskih kontekstih, ki recimo meni, ki sem Štajerec, niso bili tako znani. Smo se pa zelo trudili, da bi dobro prikazali ta kontekst. Iva (Slosar, op. a.), dramaturginja, je Primorka in nam je bila tudi s tega vidika v pomoč.

Ste si utegnili ustvariti vtis o Trstu?

Pri vas sem bil samo dva dni in preživel sem ju v teatru. Tam so nas lepo sprejeli. Vse je šlo gladko. Je pa res, da sploh ni navada, da bi režiser toliko potoval s predstavo. Tokrat je malo drugače, ker gre za mojo magistrsko in ker predstavo že od premiere neprestano dopolnjujemo, širimo, poglabljamo ... Zdi se mi, da je zdaj precej bolje zaostrena v določenih odločitvah in prizorih. Nekatere prizore smo črtali, zabava nas recimo, da je fotografija, na kateri igralci zrejo nekam v daljavo in ki jo večkrat vidimo na oglasih, iz prizora, ki ga dejansko ni več.

Predstava, ki jo lahko vidimo v Trstu, torej ni enaka tisti, ki je bila lani premierno predstavljena v Mini Teatru?

V osnovi je. Ampak v teku procesa so se nekatere stvari bolj usedle v igralce. Kot rečeno, to je bil za vse nas prvi proces. Tudi jaz sem sproti odkrival, kako režirati pripovedno predstavo. Tak tip teatra zahteva druge postopke, druge igralske veščine kot dramski teater. Tukaj gradimo predvsem na imaginaciji, da se gledalcem izrisujejo podobe skozi pripoved, za to si moramo vzeti čas. Morda je bila pred letom dni v Miniju bolj pohitrena varianta, zdaj pa predstava diha, končno smo začutili, kaj potrebuje. Nekaj stvari smo spremenili takoj po premieri, potem pa smo v bistvu stalno še kaj spreminjali. En prizor smo uro pred Borštnikom radikalno obrnili.

Zakaj ravno Balada?

V času Jugoslavije je bila Balada povsod obvezno čtivo, vsi so jo brali, doživela je ogromne naklade in veliko prevodov, veliko ljudi starejših generacij jo še odlično pozna, zlasti na Primorskem. Tudi zato sem hotel iti v samo jedro zgodbe in zaupati avtorju.

Tega besedila pa nisem delal z zavestjo, da je ravno obletnica druge svetovne vojne. Čeprav je bilo to eno od lepih naključij, kot tudi recimo ponatis Kosmačevega dela pri Beletrini. Mene je do kosti pretresel prizor, ko stari Blažič vnuku govori, da je bila to »najbolj zadnja vojna«, da ne more biti nobene več. To je bila mantra, ki so jo v petdesetih veliko ponavljali, generacija takratnih otrok je temu verjela. Zdaj pa smo prišli v svet, kjer ji nikakor ne moremo več verjeti. Zato se mi zdi, da roman odpira mnoge teme, ki so zelo aktualne. Sem pa hotel tudi postaviti spomenik generaciji svojih starih staršev, ki je dala skozi vojno in toliko pretrpela. Generaciji, ki je bila med drugo svetovno vojno mlada in ki zdaj počasi izginja.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.