»Nonina skrinja, polna knjig, je bila zame pravi zaklad«

Elena Cerkvenič pove, da je bila za mnoge Tržačane italijanskega jezika slovenska literatura pravo odkritje. Nekateri so čakali priložnost, da bi se ji približali, pa niso vedeli, kako bi to storili.

Cerkveničeva je na nekaterih področjih celo orala ledino, saj so bili njeni obiski ravnateljev italijanskih višjih šol ali predsednikov krajevnih kulturnih ustanov nenavadni, kot so priznali sami zainteresirani, ki so najprej poslušali njene predloge, potem pa nekateri zagrabili priložnost. Šlo je za prave »pohode v neznano«, ki so se potem izkazali za inovativne in predvsem zelo plodne.

Verjetno je najboljše, da začnemo kar s tvojo družinsko zgodbo, ki je pravzaprav kar običajna za tržaško stvarnost.

Ponosna sem na svojo družino. Preprostost, garanje, solidno medsebojno spoštovanje so označevali vzdušje in vsakdan pri nas doma. Bivali smo na Šanci, v Podlonjerju. Mama je bila po poklicu frizerka, imela je poln delovni urnik in mnogokrat je delala nadure. Z Barke pri Divači je nona, štirinajstletna deklica, prišla služit v Trst kot hišna pomočnica uglednim tržaškim družinam. Z nono in mamo sem hodila k slovenski sveti maši. Med šolskim letom je nono s svojim belim fiatom 500 prihajal po mene vsak dan ob koncu pouka v Ulico Caravaggio 4. Tam sem obiskovala osnovno šolo Otona Župančiča. Doma smo molili in prepevali po slovensko, pogovarjali smo se v tržaškem narečju.

Vsekakor si imela v sebi kal najprej radovednosti, potem pa vedoželjnosti, saj te je pohvalil sam Claudio Magris, pri katerem si diplomirala s 110 točkami z odliko in pohvalo ...

V hiši kjer smo bivali, na Šanci, smo imeli klet. Tam smo imeli premog, ki je služil za kurjavo. V kleti je bila nameščena tudi krasna lesena skrinja. To je bila skrinja, ki jo je nona dobila za doto, ko se je poročila z nonotom. Bila je skrinja iz češnjevine. Iz radovednosti sem jo še otrok odprla in - presenetljivo! - notri je bil cel kup starih slovenskih knjig. Zame je bil to zaklad. Kot deklica sem svoj prosti čas preživljala v kleti čepe ure in ure ob skrinji, jemala knjige eno po eno ven, listala sem in si ogledovala vsako posebej. Nona, s katero sem odraščala, me je s težavo prepričala priti v stanovanje.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.