Prijava
Dark Theme
Danes bomo spet skočili v Kalifornijo, točneje v Laguna Beach, odkoder je doma Ty Segall. Vsestranski in bizarni glasbenik nikoli ne miruje. Bolj ali manj vsako leto nam ponuja nov glasbeni material in tako je tudi letos. Prejšnji teden je namreč za ameriško neodvisno glasbeno založbo Drag City izšla nova plošča z naslovom Three Bells.
Ty Segall se je glasbi približal že v najstniških letih, ko je bil član številnih bendov. Za samostojno glasbeno kariero se je odločil leta 2008. Takrat je obiskoval univerzo v San Franciscu, spoznal pa je cel kup glasbenikov. Ob tem je nadaljeval oziroma začel s sodelovanjem pri drugih glasbenih projektih, kot so Fuzz, The Traditional Fools, Epsilons, Party Fowl, Sic Alps in The Perverts. Segallovo glasbeno kreativnost lahko primerjamo z norveškim bendom Motorpsycho, ki nam že več kot trideset let ponuja vsako leto vsaj eno novo ploščo.
Leta 2012 je na primer Segall izdal kar tri plošče: Hair (v sodelovanju z ameriškim glasbenikom Timom Presleyjem), Slaughterhouse in Twins. V nekem intervjuju je izjavil, da je njegov najljubši bend Hawkwind – to je angleška space rock skupina, ki je v sedemdesetih letih spadala med najboljše zasedbe te posebne in izrazito psihedelične glasbene zvrsti. Član benda je takrat bil tudi basist Lemmy Kilmister, ki je nato leta 1975 ustanovil skupino Motörhead in kasneje postal Kralj rokenrola.
Ko prisluhnemo Segallovim ploščam, je očitno, da je njegova glasba pod vplivom tudi drugih skupin, kot so Grateful Dead, The Byrds, Pink Floyd, The Beatles, a tudi kantavtorjev, kot sta Neil Young in nepozabni lider Pink Floydov Syd Barrett.
Ty Segall je v šestnajstletni glasbeni karieri izdal kar petnajst ploščkov, zadnjega Three Bells pa ravno prejšnji teden. V vseh teh letih je sodeloval tudi pri številnih drugih glasbenih projektih, napisal nekaj glasbenih kulis in še marsikaj. Vsakič pa dobi čas za novo ploščo. Segall je tudi tokrat album posnel v svojem domačem studiu: v plošči igra kitaro, bas, bobne, tolkala, klavir in seveda tudi poje. V nekaterih komadih dobimo za mikrofonom tudi njegovo ženo Denee Segall. Pri snemanju nekaterih pesmi so mu priskočili na pomoč še člani zasedbe Freedom Band, ki igrajo ponavadi s Segallom na turnejah.
Končni rezultat je plošča s petnajstimi skladbami za malo več kot eno uro glasbe. Segall ponovno potrjuje, da je postal pravi guru psihedelije in progresivnega rocka. Uvod v novi album je komad The Bell, ki se začne z akustično kitaro v Radiohead stilu, a se nato spremeni v genialno prog rock pesem. Nasploh vsaka skladba je svojevrstna, v nekaterih imamo ušesu prijazne refrene, v drugih pa je psihedelija na meji s shizofrenijo. Ty Segall je pač Ty Segall!
Three Bells
Ty Segall
Psihedelični prog rok
Drag City, 2024
