Originalna dela in reinterpretacija Muncha

Ni veliko slikarjev, ki slovijo predvsem po eni sliki. Med temi je zagotovo Norvežan Edvard Munch. Njegov Krik je zaslovel tudi zato, ker so to sliko, obup človeka pod rdečim nebom, oziroma eno njenih inačic dvakrat ukradli in nato dvakrat našli, drugič sicer nekoliko poškodovano. To sliko sem prvič (in edinkrat) videl pred kakimi 20 leti v Muzeju umetnosti v Tel Avivu in me je takoj prevzela. Izraža obup, strah, agonijo človeka. Na razstavi Edvard Munch v dialogu, ki je v dunajski Albertini odprta še do 19. junija, jo boste zaman iskali. Oziroma, našli boste črno-belo inačico, litografijo. Za nameček pa je Krik uprizoril Andy Warhol z njemu znano tehniko. Barve so drugačne, poteze so definirane, občutek, ko pred sliko obstaneš, pa je enak. Warhol je pri upodobitvi Krika zadel vse občutke, ki jih vzbuja Munchov izvirnik.

V zadnjih letih se je zvrstilo že nekaj razstav, na katerih so bili klasiki umetnosti soočeni z interpretacijami živečih slikarjev. To je denimo veljalo za Van Goghovo lanskoletno razstavo v Padovi in isto velja za Munchovo v Albertini. Tisti »v dialogu« v naslovu razstave že vnaprej opozarja na reinterpretacijo Muncha s strani sedmih umetnikov z vseh koncev sveta: Združenega kraljestva, Južne Afrike, ZDA, Švice in Nemčije. Gre za znana imena, vendar ne svetovnega slovesa, razen seveda Warhola, med drugim edinega ne več živečega izmed sedmerice.

Ampak ta izziv seveda ne dosega osrednje teme razstave, to je norveškega slikarja Edvarda Muncha in njegovega dela. Albertina je kraj, kjer obiskovalec res uživa. Veliki prostori, kjer ni gneče, ustvarjajo občutek miru, ki ga gledalcu vlivajo Munchove slike. Teh je več kot 60, zbranih iz številnih muzejev, največ iz muzeja umetnosti v Oslu, ki seveda hrani največ del tega norveškega umetnika. Čeprav je večji del pozornosti namenjen poznejši fazi njegove ustvarjalnosti, ponuja razstava prerez skozi vso njegovo življenjsko pot, vse od prve razstave v Oslu (takrat se je prestolnica Norveške še imenovala Kristiania) leta 1884, kjer je bil deležen vala kritik. Njegove slike, v bistvu je šlo za prikaz narave in ljudi, so kritiki zavračali; ko je leta 1884 razstavil sliko Bolna deklica, namenjeno njegovi 15-letni sestri, ki je umrla za tuberkulozo, je bil to v takratni družbi škandal. Vendar se Munch ni vdal: isto sliko je narisal še večkrat v več inačicah in na Dunaju je razstavljena verzija iz leta 1907.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.