Riše, odkar pomni

Na Trsteniku, v lepo obnovljeni stari hiši z osupljivim razgledom na Tržaški zaliv, slikar Klavdij Palčič danes slavi 80. rojstni dan. Obdan je z bogatim izborom likovnih del svoje šestdesetletne produkcije in z ljubečo oskrbo žene Ani, s katero prav toliko časa skupaj stopata skozi življenje. Vsestranski likovni ustvarjalec se je ukvarjal s slikarstvom, kiparstvom, grafiko, ilustracijo, gledališko scenografijo in kostumografijo; kot pravi, riše, odkar pomni. Vmes je poučeval risanje in umetnostno zgodovino na tržaških in goriških šolah ter vodil eno krovnih organizacij Slovencev v Italiji.

Se morda spomnite svoje prve risbe?

Težko bi odgovoril. Moja usmeritev v risanje in slikanje je bila nakazana že na samem začetku moje življenjske poti. Rad sem risal. Kjerkoli sem bil, povsod sem risal. Kamorkoli sem šel, sem prišel z oznako, da sem pač slikarček. Že kot otrok sem imel v sebi prepričanje, da je to moja usoda. In drugi so me v tem podpirali, mi dajali potuho. (smeh) V tem pogledu sem imel zglajeno pot.

Kdo so bili vaši vzorniki?

Začel sem kot samouk in želel biti čim bolj verodostojen v podajanju realnosti. Zato sem gledal naravo, če sem slikal naravo, ali pa osebe, če sem delal portrete. S časom sem seveda začel tudi bolj pazljivo gledati na velike mojstre iz preteklosti in jih občudovati – vsi renesančni klasiki so me zelo zanimali in me še danes.

Radi poudarjate, da ste zelo vezani na slikarsko tradicijo in da ne odobravate tistih, ki jo zavračajo ...

Škoda se mi zdi, da bi v imenu nedoločenega novega, ki naj bi nadomestilo vse, kar je človeštvo doseglo, zavrgli tradicijo in rekli, da smrdi po zatohlem. Seveda se mi zdi pravilno, da iščemo novo, saj je to bolj zanimivo za človeka našega časa, ampak da istočasno upoštevamo vse, kar je človek dobrega naredil doslej. Na področju slikarstva je tega seveda ogromno in tukaj je samo stvar izbire. Tudi v moderni govorici se lahko naslanjamo na klasično umetnost, v smislu naučene umetnosti, na to, kar so že naredili veliki mojstri v pomembnih obdobjih človeške zgodovine. Na področju slikarstva se ve, da je renesansa pomembno obdobje in želja po poglobljenem razumevanju sveta in človeka v njem, kar je bilo značilno v tistem času, pride prav tudi ljudem našega časa. Zato je ta filozofija modernosti, ki zavrača vse, kar je v muzejih in že katalogizirano kot nekaj, kar nas ne zanima več, zame domišljava in brez veze. Precej časa je bila v umetnosti bitka med tistimi, ki so hoteli vse, kar je dišalo po spominu, razbiti in zgraditi na novo, in drugimi, ki so, nasprotno, kritizirali novosti kot čačkarije. Najbrž je pri vsem tem potreben razmislek, saj ni mogoče pavšalno vse zavračati, ali vse sprejeti kot dobro.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.