Snoval je drug socializem, spodbudil pa je povojne poboje

Edvard Kardelj, eden najtesnejših Titovih sodelavcev. Človek, ki je napisal ustavo Jugoslavije, ki je omogočila njen razpad. In veliko več, kot priča nova biografija Kardelj, ki jo je tržaški zgodovinar Jože Pirjevec predstavil v Tržaškem knjižnem središču. Z njim se je pogovarjal Jure Ramšak, srečanje je uvedla knjigarnarica Jana Kalc.

Pirjevec je poudaril, da je Kardelj še vedno zelo zanimiva osebnost. Zaznamovalo ga je iskanje nove socialistične poti po sporu med Titom in Stalinom. Eni so za te eksperimente izkazali zanimanje, drugi ogorčenje. V Moskvi so bili zaskrbljeni nad tem, kar bi morebiten uspeh Jugoslavije pomenil za Kitajsko, državo z zelo podobnim izhodiščnim položajem. Med Kardeljeve ideološke zglede uvršča Pirjevec tudi Roso Luxemburg, ki je teoretizirala, da »če socializem ni demokratičen, ni nič«. V tem vidi Pirjevec temelje za Kardeljeve poskuse snovanja politične dvojnosti. Izraz tega je bila ustanovitev Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije, ki pa je »ostala le fasada«. Nenazadnje Kardelj ni sledil moskovski dogmi, da je revolucija neizbežen korak pri uveljavljanju komunizma. Iz ZDA je Borisu Kidriču nekoč poslal pismo s trditvijo, da »tukaj delavski razred ne potrebuje revolucije«.

Hkrati pa je imel Kardelj ključno vlogo pri odločitvi, da se nova oblast znebi svojih sovražnikov. Pirjevec je izpostavil, da ima pričevanje o tem, da je Kardelj po telefonu Tita prepričal, da je potrebno ubiti kasnejše žrtve povojnih pobojev: »Tega zločina se ni kesal.« Drugo veliko vprašanje povojnega obdobja je bil Trst. Kardelj je v jugoslovanskem Trstu videl priložnost za vplivanje na italijanske množice.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.