Trio Etnoploč z glasbo pozdravil nov dan

V soboto, tri četrt na pet zjutraj, sta gospa Mara in gospa Ida krenili ob tramvajski progi z Opčin proti Selivcu. Danilo se je. Nad Obeliskom se je svetlikal lunin še kar tolst zadnji krajec. »Izkoristiti je treba ponujeno priložnost, saj so sončni vzhodi najlepši del dneva,« je pot upravičila gospa Mara. Gospa Ida ji je pritrdila: »Ja, tudi zatoni so lepi, ampak vzhodi ...«

Priložnost sobotnega koncerta ob zori je ponudilo opensko Slovensko kulturno društvo Tabor. Zamisel se je porodila Aleksandru Ipavcu, harmonikarju tria Etnoploč. Pred leti sta se s saksofonistom Tomažem Nedohom odločila za podoben glasbeni pozdrav dnevu na sesljanski plaži. »Upal sem, da bosta prišla vsaj dva, bilo jih je dvanajst, zame pravi uspeh,« je pripovedoval ob kavici po koncertu na Selivcu.

Etnoploč je k Obelisku privabil petkrat toliko ljudi. Kakih 60 se jih je zbralo, nekaj mladih, tri četrtine so bile ženske. Nekateri so prinesli s sabo zložljive stole, nekateri prave stole, nekateri odeje, da bi, sede ali leže, bolje sledili nevsakdanji glasbeni dogodivščini. Klima je bila z rahlim vetrcem osvežujoče prijetna, 20 stopinj je nameril termometer, pravi oddih za telo po vročih in pekočih dneh.

Nekaj minut po peti je Ipavec, zamejski nacionalni Ipo, sedeč pod zidkom z razgledom na mesto počasi nategnil meh svoje harmonike Bugari Armando. Sprva skoraj neslišno, potem vse glasneje in jasneje se je začel proti Obelisku širiti en sam neprekinjen zvok, C. Po minuti, dveh, sta mu z Obeliska, prav tako tiho, v odmev odgovorila sopranski saksofon Piera Puricha in trobenta Mateja Špacapana, instrumenta ostalih dveh članov Etnoploča. Srečanje zvokov in njihovo prepletanje je ustvarilo pravcato magijo: glasbe in prebujajoče se narave, ki se je, po prihodu Puricha z leve in Špacapana z desne, prelila v nesmrtno Amazing Grace. »Dobro jutro«, je Ipo po skladbi zaželel prisotnim. Lampijon, ki je dotlej razsvetljeval območje pod borovci, je ugasnil, znak, da si je dan utrl pot. Dance of the Soul – Ples duš mu je zaigral dobrodošlico.

Aplavzov je bilo po vsaki skladbi veliko. SKD Tabor se je s tremi belimi cvetovi zahvalilo zgodnjim glasbenikom, njene članice so prisotnim iz termosov ponudile toplo kavico in piškote, priložnost za prvi jutranji klepet. Tudi trojica Etnoploča je pri njem sodelovala, z napovedmi novih nastopov. V petek bo na vrsti Križ, v ponedeljek, 13. julija, vrt Muzeja Sartorio v okviru revije TriesteLovesJazz, jeseni Kulturni dom v Gorici. Tisto bo nekaj posebnega, tam bo Etnoploč proslavil 25-letnico svojega delovanja, ne sam, s posebnimi gosti. Ko so Ipo, Špacapan in Purich to napovedovali, je tolst lunin zadnji krajec nad Obeliskom skoraj popolnoma zbledel. Kot da bi mu Etnopločeva budnica zapela uspavanko ...