»V obeh jezikih sem doma, oba čutim kot svoja«

Beograjčanka, sicer hčerka slovenskega očeta, se je v univerzitetnih letih odločila – oziroma so jo »določili« – najprej za študij slovenskega jezika in književnosti, nato za njuno poučevanje. Ob tem je veliko prevajala.

Za začetek osebno vprašanje: je odločitev za študij slovenščine, sicer v začetku v okviru jugoslovanske književnosti, botrovalo dejstvo, da je bil vaš oče po rodu iz Šempasa?

Ne, pravzaprav ne. Ni bila moja odločitev, izbrali so me, ker sem bila edina v skupini študentov jugoslovanske književnosti, ki je znala slovensko. Slovenske knjige sem lahko brala v izvirniku. V tedanjem študijskem programu jugoslovanske književnosti je bil študij slovenskega jezika in književnosti obvezen, trajal je 4 semestre. In ker sem imela visoke ocene, so me avgusta 1965, ko sem zaključevala magistrski študij, celo nagovorili, naj magistriram konec avgusta, da bi v času oddala prošnjo za zaposlitev, ki bi se začela prvega septembra. Potrebovali so asistenta za slovenščino in jaz sem bila primerna, ker sem poznala jezik, brala sem knjige v slovenskem izvirniku in sem že tudi prevajala iz slovenščine v srbščino.

Ob predavanjih ste v Beogradu veliko prevajali.

V tistih letih se je v Beogradu nasploh veliko prevajalo. V 70. letih je obstajala velika založniška hiša Narodna knjiga. S prijateljem Andrejem Inkretom so naju vključili v založniški program kot zunanja urednika z nalogo, da letno predlagava in prevedeva oziroma realizirava prevod treh knjig iz slovenščine v srbščino. Tri knjige na leto za eno samo založniško knjigo. To je bila zlata doba. Prevajali smo razna besedila, ob prozi in poeziji tudi esejistiko, vse.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku