Eni pijejo teran, drugi prosekarja

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov.
jezik@primorski.eu

Ob martinovanju se vedno pojavlja dilema, kako naj sklanjamo imena vin: pijem teran in refošk, kaj pa prosekar(ja)?

Pri imenih vin se res srečata dve vprašanji: kako jih sklanjamo in kako jih pišemo.

Začnimo pri sklanjanju. Samostalnike moškega spola v slovenščini delimo na tiste, ki označujejo živa bitja (natančneje ljudi in živali) ter na tiste, ki označujejo neživo predmetnost in rastline; razlika se pokaže v tožilniku ednine. Pri živih je tožilnik enak rodilniku (vidim soseda, konja), pri neživih pa imenovalniku (vidim stol, hrast). Slovnična živost se ne pokriva povsem z naravoslovno: rastline se sklanjajo kot nežive (jemo krompir, ne: jemo krompirja).

Po vzorcu za živo predmetnost se sklanjajo tudi nekateri samostalniki, ki poimenujejo neživo: imeti raka (bolezen), voziti golfa (avto), vreči asa (karto), dobiti oskarja (nagrado). Take primere kot posebnost navaja že Slovenski pravopis iz leta 2001, več vprašanj in odgovorov na to temo pa najdemo v Jezikovni svetovalnici ZRC SAZU. Helena Dobrovoljc takole povzema pravilo: gre večinoma za »samostalnike, ki v enem od svojih pomenov pomenijo živo bitje«. Kar nekaj primerov srečamo pri računalniški terminologiji: Mija Michelizza v Jezikovni svetovalnici navaja npr. čarovnika (»wizard«).

Enako velja za vina, poimenovana po kraju in skladna z imenom prebivalcev: pijemo bizeljčana, jeruzalemčana, haložana, vipavca. Drugače je pri vinih, poimenovanih po sorti grozdja: njihova imena ne označujejo živega bitja, zato pijemo merlot, refošk, sauvignon.

Kaj pa prosekar? Ime je nastalo po Proseku in ima obliko, ki po besedotvornem vzorcu ustreza potencialni obliki imena prebivalca, čeprav se ta sistemska možnost (taka imena na -ar obstajajo, vendar so redka) v praksi ni uresničila. Ali po domače povedano: prebivalci Proseka so Prosekani in tudi Prosečani, lahko pa bi bili ... Prosekarji. Za to možnost se sicer niso odločili, a beseda je ohranila pomen »nekdo, ki izhaja iz Proseka«.

V slovenščini imamo še nekaj primerov samostalnikov na -ar in -ec, ki se prav tako sklanjajo po vzorcu za podspol živosti, čeprav označujejo neživo predmetnost: viličar (stroj), rešilec (reševalno vozilo) itd.

Drugo vprašanje je začetnica. Občna imena vin, ki izhajajo iz sort grozdja ali kraja, pišemo z malo začetnico: teran, refošk, prosekar, bizeljčan (vino) – za razliko od Bizeljčana (prebivalca Bizeljskega). Z veliko začetnico pišemo lastna imena, torej blagovne znamke posameznih kleti. Prepoznamo jih po tem, da jih trži ena sama klet, npr. Prulke, Črnina, Kaplja.

Zdaj pa se prepustimo veselemu martinovanju in ne pozabimo: vino je kultura in užitek obenem. Uči nas, da prava naslada ni v količini, temveč v vonju, okusu in lepoti.