Kako ravnamo s svetniškimi imeni?

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov.
jezik@primorski.eu

Pozdravljeni, ali imena svetnikov prevajamo? Npr. Maria Madre della Chiesa? Kako je z veliko začetnico v svetniških imenih? Kaj pa sklanjanje? Je prav v cerkvi Marije Mati Cerkve ali Matere Cerkve?

Imena svetnikov pravopis uvršča med imena religijskih bitij. V predlogu pravil za novi pravopis (Pravopis 8.0, 27. člen VI. poglavja) se ohranja tradicija, ki določa: »Imena papežev in svetnikov podomačujemo ali uporabimo slovensko različico imena: Frančišek (lat. Franciscus), Janez Pavel II. (lat. Ioannes Paulus secundus), Pij (lat. Pius); Kvirijak (lat. Quiriacus); Avguštin (lat. Augustinus), Atanazij (gr. Athanásios), Malahija (lat. Malachias), Hema/Ema Krška, Uršula.« To drži tudi za svetniška, vladarska in papeška imena z razlikovalnimi pridevki, ki so prevedeni, npr. Anton Puščavnik (it. Antonio del Deserto), ali podomačeni, npr. Klara Asiška (it. Chiara d’Assisi). Tradicija podomačevanja je (bila) gotovo povezana z željo približati svetnika vernikom, saj je domače ime lažje izgovoriti in sklanjati.

Imena religijskih bitij imajo torej različno zgradbo, od nje pa je odvisen zapis. Enobesedna imena božanskih in demonskih bitij ter nadomestna (simbolna) lastna imena pišemo z veliko začetnico (Bog, Lucifer; Gromovnik za Zevsa); težava nastopi pri večbesednih imenih, saj pravopisna in veroslovna norma nista poenoteni. Po pravopisu (Pravopis 8.0, 31. člen III. poglavja) z veliko začetnico pišemo samo prvo sestavino (Sveti duh, Sveta trojica), v teoloških in bogoslužnih besedilih pa so z veliko začetnico pogosto zapisane tudi neprve sestavine (Sveti Duh, Sveta Trojica). Večbesedna imena moramo ločevati od večdelnih – pri religijskih bitjih običajno dvodelnih – imen, pri katerih imata veliko začetnico obe sestavini (Jezus Kristus, Palada Atena). Večdelnih imen pa ne smemo zamenjavati z imeni bitij s stalnimi ali razlikovalnimi pridevki, katerih prvo sestavino prav tako zapisujemo z veliko začetnico (Marija Tolažnica, Marija Zdravje bolnikov, Sveti duh Tolažnik).

V kategorijo imen s pridevkom sodi tudi vaš primer, vendar pri njem naletimo na dodatno pomensko razsežnost. Skladno s pravopisom bi pričakovali zapis Marija Mati cerkve, vendar samostalnik »cerkev« lahko razumemo kot lastno ime v pomenu verske skupnosti oz. organizacije. Zapis Marija Mati Cerkve je v tem primeru utemeljen ne z veroslovno normo, temveč s pomenom, ki presega vrstno rabo besede »cerkev«.

Omenimo še, da se stalni pridevki sklanjajo, kot nakazujejo primeri marijanskih nazivov (Marija Snežna, Marija Zavetnica s plaščem) v ePravopisu. Pri samostalniku »mati« se osnova podaljša z -er- (mati → mater-) v vseh sklonih razen v imenovalniku ednine. Torej, ne pozabite si ogledati cerkve Marije Matere Cerkve v Ronkah!