Proti Garnbretovi!

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov.
jezik@primorski.eu

Sprašujem se, kako je z rabo svojilnih oblik ženskih priimkov, velikokrat namreč ob spremljanju športa po televiziji slišim o »Garnbretovi«, »Štuhčevi«. Zato se glede na nedavno polemiko sprašujem, ali je ta raba res ustrezna.

V jezikoslovju že dolgo poteka zelo polarizirana debata o tem, kaj je ustrezno – en pol je bolj nagnjen k zagovarjanju popolnega normiranja (predpisovanja pravil standardnega jezika v priročnikih, kot je pravopis), drugi pa je bolj nagnjen k premišljenemu upoštevanju žive rabe (to kar govorke in govorci spontano uporabljajo v vsakdanjem življenju).

Realnost je nedvomno večplastna, zato je včasih težko zavzeti neko absolutno stališče, ker obstaja veliko različnih jezikovnih položajev, znotraj katerih se konvencije rabe spreminjajo – prav ta večplastnost pomeni jezikovno bogastvo in razlog, zakaj je jezik lepo preučevati.

Obstaja pa še tretji, nekoliko bolj aktivističen pol, ki se nagiba k absolutnim pozicijam – ta jezika ne le preučuje, ampak ga hoče aktivno spremeniti. Če je jasno ideološka pozicija zagovornikov »normativnosti« v delovanju z vrha navzdol, torej, izobražena elita »plebejstvu« narekuje, kaj je prav in kaj je narobe, aktivistično usmerjen del skupnosti skuša doseči obratno – da bi bil glas tistih, ki nimajo institucionalne moči, slišan.

A posvetimo se vprašanju. Ko po televiziji poslušamo o »Musarjevi«, se to nekaterim zdi povsem nevtralno, drugim pa se ob tem kar naježi koža. Tako spreminjanje ženskih priimkov v svojilno obliko implicira, da je ženska last nečesa ali nekoga.

Tisti, ki se sklicujejo na jezikovno tradicijo, bodo to argumentirali kot »normalno«. A ne pozabimo, da ni nujno vsaka »normalna« tradicija dobra. Medtem ko obstajajo zanimive tradicije, recimo ročno stiskanje grozdja ali ročna izdelava pletenih košar v nekaterih tradicijah ljudi (še danes) kamenjajo na trgih.

Drugi argument v prid svojilnim oblikam je običajno ta, da imajo tudi nekateri drugi slovanski jeziki podobna načela. A če se ozremo na vzhod in pogledamo patriarhalno Rusijo, tam denimo obstajajo Abramovi in Abramove – po komunistično so vsi last vseh, pri nas pa se to načelo dotika le žensk.

V delu jezikovne prakse je torej še vedno prisotna navada, da so ženske last moških, pri čemer se lahko sklicujemo na vse možne teorije in tradicije, to dejstvo ostane. Razumljivo pa velikemu številu oseb ženskega spola to ne ugaja.

V svetu športnega komentatorstva, kjer za gostobesednostjo običajno ni veliko tehtnega premisleka, hkrati pa gre za industrijo, v kateri prevladujejo moški, ta oblika dobiva veliko platformo za morebitno širjenje v jezikovno rabo in predstavlja klasičen primer tega, kako močen vpliv imajo mediji na družbo in kulturo.