Tržaško narečje, toda katero?

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov.
jezik@primorski.eu

Dober dan! Pred dnevi sem prebral oglas o »veseloigri v tržaškem narečju«. Ta besedna zveza namiguje, da je igra v italijanščini, kar daje vtis, da v Trstu ni slovenskega narečja. Po mojem bi morali v omenjenih objavah vedno uporabljati besedno zvezo »italijansko tržaško narečje«. Kaj menite?

Definicije narečij, jezikov, lokalnih ali regionalnih različic in drugih kodov nikakor niso nezaznamovane oz. nevtralne. Čisto vsaka nosi v sebi – pa če si to priznamo ali ne – neko ideološko opredelitev; dodatno jo nato definira še naša (implicitna ali eksplicitna) interpretacija, obe pa izhajata iz kulturnega konteksta in znanstvene tradicije. Zato skušamo v jezikoslovju (in zlasti v sociolingvistiki) uporabljati čim bolj nevtralne oznake, na primer že omenjeni kod, govorico ali idiom.

To, da z besedno zvezo tržaško narečje (najverjetneje nepremišljen prevod za »dialetto triestino«) največkrat označujemo italijansko narečje, nam veliko pove o našem splošnem odnosu do mestnih govoric. V slovenski dialektologiji je dolgo veljalo, da je narečje zlasti podeželski kod, medtem ko se v mestu uporabljajo splošnejši, pokrajinski pogovorni jeziki oz. že kar knjižni jezik. Ta pristop se je začel spreminjati šele v drugi polovici 20. stoletja. Italijansko pojmovanje narečja je (delno) drugačno: narečje je v italijanskem kulturnem prostoru povezano z regionalno identiteto, celo z nekdanjimi samostojnimi mestnimi državicami.

K temu moramo dodati še dejstvo, da skušamo v novinarskem poročanju in v krajših objavah zadeve poenostaviti. V strokovnem prispevku bomo torej pojasnili, da je neko besedilo napisano v slovenskem tržaškem narečju oziroma govorici ali v italijanskem tržaškem narečju, v oglasu pa se bomo verjetno temu izognili in računali na ustrezno interpretacijo s strani občinstva.

Težave okrog natančne definicije pojmov pa ne pestijo le Tržačank in Tržačanov. Spomnimo na nekoliko neroden termin jezikovne različice, ki smo ga iz italijanske zakonodaje podedovali za označevanje slovenskih narečij na Videmskem, ali na pomenljiv razlikovalni poudarek med terminoma rezijanščina in rezijansko narečje. Saj vendarle ne govorimo o beneščini, terščini, doberdobščini in padriščini, mar ne? Naj niti ne omenjamo primerov iz naše bližnje mednarodne scene: bosansko-hrvaško-črnogorsko-srbski jezikovni kontinuum smo nekoč delili na tri narečne skupine (čakavsko, kajkavsko in štokavsko), ki se teritorialno niso ujemale z državnimi oz. takrat republiškimi mejami; danes ga delimo na štiri jezike, ki (razen delno v primeru bosanščine) sovpadajo s štirimi državnimi tvorbami, ki so nastale po razpadu Jugoslavije.

Takih primerov je na svetu in v naši bližini veliko, kar nam spet dokazuje, kako zapleteno je preučevanje jezikov znotraj njihovih družbenih in kulturnih kontekstov.