Vpisnine ali vpisi?

Pošljite nam svoje jezikovne dileme

Dragi bralci, vabimo vas k soustvarjanju tedenske jezikovne rubrike. Svoje jezikovne dvome nam pošljite na spodnji naslov.
jezik@primorski.eu

Pozdravljeni,
opažam, da se v rabi društev in drugih ljubiteljskih dejavnostih širi raba besede vpisnina v pomenu vpisovanja – »odprte so vpisnine«, verjetno kalk iz italijanščine »sono aperte le iscrizioni«, medtem ko SSKJ pravi, da je to »znesek, ki se plača za vpis v šolo, organizacijo: določiti vpisnino«. Katere rešitve predlagate društvom?

Vešče opozarjanje na neustrezno rabo glede na pomen, ki ga ima vpisnina v standardni slovenščini, dopolnjujete z očitno utemeljeno domnevo, da na to razhajanje vpliva italijanska kolokacija. V tej italijanski zvezi naletimo na osebek v množini, zaradi česar se morda članom in članicam društev zdi, da za standardno slovenščino običajnejši edninski vpis ne zadostuje. Če bi vztrajali pri slovenski standardni logiki, bi se obregnili tudi ob deležnik na -t, saj pravimo, da je vpis odslej mogoč, redkeje pa odprt. Očitno društva uporabljajo kalk iz italijanščine. In čeprav je stališče kotičkarjev in kotičkaric v Jezikovni pošti jasno, da si torej prizadevamo za izogibanje zamejskim posebnostim slovenščine zaradi jezikovnega stika z italijanščino (seveda z zavestnim ciljem ohranjanja enotnega jezikovnega standarda v slovenskem kulturnem prostoru), vendarle na takih pojavih, sloni jezikovni razvoj. Žargonsko bi lahko rekli, da zaradi sicer jezikoslovno utemeljenih stališč in jezikovne politike, ki služi ohranjanju slovenščine, preganjamo nove kalke iz italijanščine. Toda treba je dodati, da se je v skladu s takimi »zakonitostmi« razvijala tudi osrednjeslovenska slovenščina, kot beremo, denimo, v imenitnem in še danes osvežujočem eseju Franceta Bezlaja z naslovom Blišč in beda slovenskega jezika (1964). Ob neobjektivnih in skrajnih purističnih posegih v preteklosti je Bezlaj razmišljal takole (kar nedvomno navajamo s kančkom zdrave samoironije ter željo, da bi se vsi Slovenci in Slovenke dobro počutili v svojem jeziku): »V prejšnjem stoletju se nismo upirali tistim kalkom, ki so jih uvedli tudi drugi Slovani. Celo izposojali smo si jih od njih. Tako je vlak češki kalk za nem. Zug – slovenski bi bil vlek; slovar je ruski, medtem ko je slovensko besednjak domač kalk za vocabolarium. Malo je tako posrečenih primerov, kakor je na primer beseda prepečenec, ki je še pravočasno izpodrinila suženjski prevod dvopek za nem. Zwieback in ruski surogat suhar. Več je obratnih, na primer polenovka za nem. Stockfisch namesto ruske izposojenke trska, kar je dediščina prabaltske kulture in nima nič skupnega z domačo trsko.«

France Bezlaj pristavi, da je boj proti uveljavljenim kalkom nesmiseln, toda to za vpisnino v slovenskih društvih danes ne velja – kalk je svež in namesto njega vsekakor priporočamo vpis!