»Državljane zanima, da ima, kdor vlada, jasna stališča«

Miloš Budin je bil več desetletij najvidnejši politični predstavnik Slovencev v Italiji. Aktivno politično kariero je začel v vrstah Komunistične partije Italije in jo zaključil v Demokratski stranki: bil je zgoniški župan, deželni svetnik, podpredsednik deželnega sveta, poslanec in senator. Romano Prodi ga je leta 2006 imenoval za podtajnika za evropsko politiko in mednarodno trgovino; Budin je tako postal prvi (in doslej edini) Slovenec v italijanski vladi. Leta 2008 se je umaknil iz aktivne politike, s svojim izostrenim in večkrat nekonvencionalnim političnim pogledom pa še dalje spremlja dogajanje okrog sebe.
Ste pričakovali tak rezultat Demokratske stranke, ali ste bili med tistimi, ki ste ji napovedovali prepričljivo zmago?
Več nisem pričakoval. Osebno sem bil zelo kritičen do stališča Demokratske stranke, da mora na volitvah zmagati sama oz. z Vendolovo levico. Meni se je tak start zdel šibak, saj ta koalicija ne bi imela, tudi če bi zmagala, zadostne politične kritične mase za upravljanje težkih razmer, v katerih se nahaja Italija. Te razmere vsi poznamo, nihče pa nima v žepu enostavne formule, s katero bi se počasi vrnili k ekonomski rasti. Ker smo z Montijevo vlado začeli v državi nekako združevati moči, se mi je zdelo, da bi morali po isti poti nadaljevati. Medtem ko smo se z volilno kampanjo in opredelitvami vsi obnašali tako, kot bi živeli v normalnih razmerah, kakršne so bile pred desetimi ali tridesetimi leti. Zato se mi zdi, da se ne smemo čuditi, če je rezultat tak, kakršen je. Za Grillov uspeh so tudi drugi specifični razlogi, bistven pa je, da razmere zahtevajo skupen napor za potrebne reforme. Ker se DS ni odločila temu ustrezno, sem bil do nje kritičen.
Če prav razumem, bi bilo v danih razmerah bolj primerno iskati zavezništvo s sredinskimi silami ...
Ta formula ne velja več in ni veljala niti decembra ali januarja. Gre bolj za to, da bi takrat morali izoblikovati predlog za sodelovanje vseh reformističnih sil v državi. Levičarske, sredinske, desničarske, desnosredinske etikete so presežene in volilni rezultat je dejansko zreduciral njihovo težo. Pred volitvami sem bil za tako sodelovanje (... oziroma bi bil zanj, ampak v stranki ni prostora, kjer bi se lahko o teh stvareh pogovarjali), medtem ko je vsaka stranka šla na volitve s svojim programom, svojo linijo. Vsi so zatrjevali, da bodo zmagali, vsi so kot običajno obljubljali vse mogoče. Drugače pa bi bilo, če bi trdili: na volitve gremo s svojo stranko in predlogi, kako kljubovati težkim razmeram, po volitvah pa smo se pripravljeni, seveda upoštevajoč rezultat, pogovarjati in sodelovati z vsemi, ki so za reforme. Vem, da se sliši nenavadno, ampak tudi situacija je nenavadna.
Vse kaže, da bodo politiki sedaj prisiljeni narediti ravno to ...
Verjetno bi bilo manj travmatično, če bi se o tem pogovarjali že prej. Volilni rezultati in težave, ki jih zdaj povzročajo, dokazujejo, da se je neko politično obdobje končalo in da se tista t.i. druga republika ni v resnici nikoli začela, saj so jo vodili ljudje, ki so imeli odločilne vloge že v prvi republiki. To gotovo velja za levico in za mojo stranko: spreminjali smo imena, tudi določene prijeme, metode, delno programe, v resnici pa so odločali eni in isti ljudje. Če se ne motim, so še vedno tam, tako na levici kot na desnici. Silvio Berlusconi je res šele kasneje postal bog in batina, ampak v njegovi garnituri so ljudje, ki so bili vodilni že pred njegovim prihodom. Tudi to je dokaz, da se v zadnjih 19 letih ni nič spremenilo. In tudi v tem gre iskati razloge, da se je predvsem družbeno-gospodarska situacija, a tudi politična, slabšala. Kriza je Italijo doletela nepripravljeno, s šibko politično strukturo in javno strukturo, ki je neučinkovita, ker je ogromna in obremenjujoča.
Gibanje 5 zvezd je postalo prva stranka v Italiji z ljudmi, ki niso imeli vloge ne v prvi ne v drugi republiki. Kakšno mnenje ste si ustvarili o njem?
Mislim, da je motivacija večine njegovih volivcev izraz nezadovoljstva, razočaranja nad političnim razredom, kateremu volivci očitajo, da ni znal preprečiti, da bi Italija padla v to težko situacijo. Kar z drugimi besedami pomeni, da zahtevajo učinkovitejšo, boljšo politiko. Površno mislimo, da je vse volivce G5Z pritegnila želja po bolj moralni politiki. Državljana res zanima, da bi imel politik nižjo plačo in manj ugodnosti, ker pa hoče, da se rešujejo problemi in da se Italija izvleče iz krize, mu to ni dovolj. Zato zahteva učinkovitejša politiko. So sedanji politiki zares sposobni drugačne politike kot so je bili v teh 20 letih?
(...)
Pomanjkanje jasne procedure in pravil je prišlo jasno do izraza v »aferi Ukmar-Sardoč«. Bili ste med tistimi, ki so vložili podpis za Sardočevo kandidaturo. Kakšno mnenje ste si ustvarili?
Kadar procedure niso natančno določene, kadar se improvizira, kadar so stranke v tako šibkem položajem, kot so danes, ko vsaka napaka, tudi najmanjša, ogromno stane ...lahko pride do takih situacij. Stranke pa so šibke tudi zato, ker navznoter niso tako trdne, kot bi bile, če bi bile te procedure jasne, če bi bilo vse zares »prebavljeno« in izbrano po demokratični poti. Kadar trdnosti ni, postane vsaka napaka ogromna. Volivci so šli na volišča zelo nejevoljni, zato je neogibno, da vsako navzkrižje v stranki postane problem. To je treba urediti, problemov si ne smemo skrivati. Zdi se mi, da poznamo napake, a se bojimo o njih spregovoriti.